Pogled nazaj na 2015. ter pogumno v 2016.

Preživljamo še zadnje dni 2015. leta. Vsako leto se v tem obdobju začnemo spraševati, kam je odhitelo celo leto. In ja, dejansko pogledaš nazaj ter se zaveš, da je minilo še eno obdobje 12. mesecev. Starejši/a si, brez da bi se tega sploh zavedal/a, a hkrati bogatejši. Bogatejši za izkušnje, znanje, trenutke..

Ko bolje pomisliš na čas za tabo, privrejo spomini na obzorje. To imam najraje. Debate z najbližjimi..kaj smo doživeli/preživeli, česar se naučili, kaj dosegli.. Lepi trenutki ob slovesu "še enega leta".

Tudi letos sem pogledal nazaj. Pogledal zaobljube, ki so bile napisane tega časa prejšnje leto ter zadovoljno obkljukal določene cilje ter poiskal razloge zakaj mi določenih stvari ni uspelo. Pravkar nastaja tudi nov seznam ciljev/želja za 2016! Zakaj pišem te "bedne, otročje zaobljube"? Ker je najboljši občutek na svetu, ko dosežeš to, kar si si začrtal! Izpolniš svojo željo, osrečiš samega sebe! 

Hkrati motiviram samega sebe, ko si začrtam srednje- ter dolgoročne cilje. Meni pomaga.. :)

In kaj je zaznamovalo moje 2015. leto? Zagotovo eno najbolj uspešnih let..največ kljukic! ;)

-postal diplomant Kineziologije na Fakulteti za šport

-opravil diferencialne predmete ter se vpisal na magistrski študij Prehrane na Biotehniški fakulteti

-odvodil prvo predavanje o prehrani z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov (LCHF)

-odtekel svoj prvi polmaraton

-...ter drugi, manjši uspehi, ki so prav tako pozitivno zapisani v 2015. letu.

Zato rad pišem "te bedne, otročje zaobljube". Začneš se zavedat, da nekaj si dosegel, da imaš razlog biti dobre volje, razlog da si lahko ponosen nase!

Ja...so definitivno tudi slabi trenutki. Ampak to je normalno! V življenju se nikoli ne cedita samo med in mleko. Vendar po težkih trenutkih ceniš tiste dobre toliko bolj. Toliko več sreče občutiš, večje je veselje, širši je tvoj nasmeh..

Od česa sem največ odnesel? Ko pogledam na celo obdobje za mano..spremenil sem način razmišljanja. Težko opišem. Drugače gledam na stvari, ki me obkrožajo, ljudi ki so ob meni. Pozitiven pogled na svet, iskanje dobrega v ljudeh..pozitivna energija. Delam stvari, ki me dejansko veselijo, družim z ljudmi, ki so mi pomembni. Zadovoljen sem sam s sabo in imam tako močno mnenje o sebi, da se mi zdi, da je ni stvari, katero bi si zaželel, in je nebi mogel doseči.

Optimističen, samozavesten, mogoče celo samovšečen?  Niti ne. Trdno stojim z obema nogama na realnih tleh. Vem, da verjetno ne bodo vsi cilji doseženi, vendar si jih upam izzivati.

In iz tega razloga komaj čakam, da začnem z novim poglavjem. Visoki cilji so postavljeni v 2016. letu!

Vzemite si čas in pomislite na svoje 2015. leto. Pomislite na trenutke, spomnite se ljudi, podoživite čustva..nasmejte se :) Ne bojte se delati ciljev za prihodnost..ne bojte se prihodnosti, izzivajte jo.

Še prej pa preživite najdaljšo noč z najbližjimi, naredite si ta večer poseben nato pa pogumno naprej..

Vse dobro vam želim v prihajajočem letu.

Kako manipulirati z ljudmi

Vsi si želimo neke moči. Moči, da bi nas poslušali, da bi nam sledili. Da bi imeli oblast nad drugimi..
Družba nam ves čas vceplja v glavo, da moramo biti boljši od drugih. Vedno prisotna tekmovalnost, ki včasih prestopi okvire poštenega "boja".


Osebno se mi zdi to en kup negativnih stvari. Vendar kjlub temu zelo resničnih. Izgublja se čut do sočloveka. Stremimo v prihodnost in nimamo časa obrniti glave ter pogledati svet, ki nas obkroža. Staramo se, ljudje okoli nas se starajo, pa se tega ne zavedamo, dokler nismo prikovani na posteljo. Dokler ne rabimo teh ljudi, da se opremo na njih.


Nočem gledati na svet tako. In tudi ne gledam. Predvsem zagovarjam, da smo mladi tisti, ki bi morali navdihovati, dajati upanje. Živeti z odprtimi očmi, z očmi za druge.


Voditi ljudi, manipulirati z ljudmi. Besedna zveza z nekim grenkim priokusom. Nekako "grdo" se sliši. Manipulirati z ljudmi. Noben nima pravice, da bi lahko upravljal z nekom..
Zakaj kar naenkrat tako močna beseda?


Kaj pa če se ljudem bolj posvečaš? Če posvetiš svojo pozornost neznancu, pozdraviš, se nasmehneš.. Ob naslednjem snidenju pa se ti nasmeh vrne. Se počutiš vredu, nekako bolj zadovoljnega. Dejstvo je, nasmeh te pogreje tam nekje pri srcu :) Je to manipulacija? Gre morda za egoizem? Narediš nekaj dobrega, da bi se na koncu ti počutil bolje. A res na koncu konca ljudje mislimo le nase?


Kaj, če bi manipulirali z ljudmi na ta način? Osrečili sebe s tem, da bi pričarali nekomu drugemu nasmeh na obraz?
Naj gledamo na to kakor koli, rezultat je na koncu enak. Pozitivna energija, ki je primanjkuje v današnjih časih, med današnjimi ljudmi.


Pogosto pomislim na odnose med ljudmi. Kako malo je potrebno v bistvu. Tako malo, pa bi vsem bilo lažje, vsem bi bilo lepše. Ljudje smo socialna bitja. Ustvarjeni za to, da smo v skupini. V skupini se počutimo bolje, smo mirnejši, varnejši. Želimo pripadati nečemu, nekomu.


Pogledam okolje v katerem živim. V študentu se načeloma vsi pozdravljamo, oddajamo neko pozitvno energijo doma, pripadnosti. Slabih 50 metrov od vhoda se ne poznamo. "Ne vem, če živi pri nas", glavo v tla in grem dalje..
Tečem na Šmarno goro, slišim svoje sopihanje ter sopihanje "somučenikov". Pozdravim, morda dodam kako besedo, da bi nam bilo lažje v tej "borbi". Pred tem srečam te "mučenike" na parkirišču..neznanci. Glavo v tla in grem svojo pot. Pot, ki si jo bomo delili čez par sto metrov.


Od sostanovalcev, tekačev, kolesarjev, sošolcev, sodelavcev..vsak pripada neki skupini. Skupini ljudi s podobnimi interesi, željami, cilji. Vendar se počutimo del te skupine, ko smo v njej. Zakaj se spremenimo, ko izstopimo? Mar pozabimo, da smo vsi ljudje?  Vsi iz ene velike skupine, ki je rojena, da bi živela skupaj.


Težko je razdreti te skupine, izbrisati njihove meje. Biti človek kot si, tudi do drugih, četudi nimajo podobnih interesov, želj oziroma ciljev.


Bodi prijazen, odprt, dostopen za drugačnost. Pozitivno "manipuliraj" z ljudmi, izbriši meje, ki so med nami..

Lastna hvala, slava mala?

Zadnje leto je bilo zame atomsko. Res se mi je dogajalo (in se mi še vedno) na polno. 

Ciljam predvsem na modeling. Stvar, ki se pred leti niti približala ni mojim mislim. Zdaj sem ponosen nase ravno zaradi te "stvari". Kako je življenje zanimivo.. Vsakič znova nas preseneti. Odpre se nam pot, za katero nikoli nismo vedeli, da sploh obstaja.

Normalno sem treniral v fitnesu. Tako se je vse začelo.. Ponujena mi je bila pogodba. Drugačna pogodba, kot pogodbe o katerih sem sanjal. V sanjah otroštva, zgodnjih mladostnih letih, mi je vedno znova bila ponujena pogodba igranja za kak velik nogometni klub. A postal sem model. Podpisal pogodbo, oddelal par revij, se prijavil na mistra Slovenije, kjer sem bil izbran med top5. Par dni za tem odpotoval v Milano, med drugim na modni pisti nosil oblačila Dolce&Gabbane, se pojavljal v slovenskih revijah, na televiziji, bil povabljen v radijsko oddajo.. V novi sezoni Mistra Slovenije sem bil izbran med komisijo, da bi pred parimi dnevi finalistom tega projekta predaval o modelingu, delil z njimi svoje izkušnje.

Ko sem se pripravljal na to predavanje, brskal po zgodovini facebooka, sem se v bistvu šele začel zavedati kaj vse se mi je zgodilo, kaj vse sem doživel, kaj vse dosegel. 

In ja, dosegel sem že nekaj. Ponosen sem nase. In lahko sem. Ljudje se moramo zavedati svojih uspehov in se ceniti. Ne hvalim se, daleč od tega. Samo ponosen sem nase. Lep občutek.. 

Ponosen sem nase, ker vem čez kaj vse sem šel, da bi se mi življenje odvijalo tako, kot se mi je. Česar vsemu sem se odpovedal, kakšno željo sem imel, kako discipliniran sem bil, kako trdo sem delal..

Se hvalim? Ne vem.. Iskreno, ne počutim se najbolje, ko to pišem in še bolj neprijetno mi je, ker vem da bo to nekdo prebral. Ne vem čemu tak občutek. 

Karakterno sem tak, da se nočem pretirano izpostavljati. Nekako se bolje počutim, če poslušam druge, kot pa da govorim o sebi. Vendar me je življenje do zdaj naučilo, da tiste, ki bodo molčali, noben ne bo slišal in tiste, ki se bodo skrivali, noben ne bo videl..

Če želiš biti uspešen, moraš biti boljši od ostalih, moraš izstopati od povprečja, biti drugačen ter si upati. Moramo se zavedati svojih vrednot in jih pokazati. Upati si narediti korak, ki ga drugi ne upajo. Narediti kar drugi ne zmorejo. Pokazati svetu česar smo zmožni. Nenazadnje dajemo svetu. Naša dejanja, besede vzbujajo čustva in prav je, da jih delimo. Na ta način rastemo in ostalim omogočamo, da rastejo z nami.

Verjamem v te besede in zato "se hvalim".

Živimo v svetu, kjer se moramo boriti zase, kajti noben drug se ne bo namesto nas. 

Če imaš lep glas-poj. Imaš mirno roko-riši. Bogato domišljijo-ustvarjaj. Ne boj se izstopati. Bodi opažen. Bodi ponosen nase. Ni boljšega občutka kot biti zadovoljen v svoji koži. 

Dober dan za rojstni dan

24.

Uau. Seveda to niso neka leta..ampak jih doživljam posebno. Bom rekel, da so najboljša leta! Zakaj? Ker se tako odločiš..odločiš se biti vesel, srečen, zadovoljen. 

In ja..sem vesel, srečen, prezadovoljen! Poln življenja res. 

Ta "moj" dan je bil res moj. Prav res LEPO sem ga preživel. Nasmeh je bil ves čas na mojem obrazu. In to se mi zdi nekako najpomembnejše. Biti vesel, srečen, zadovoljen ;) 

Živimo življenje, kjer vse leti mimo nas, lovimo nek tempo, ki ga komaj dohajamo. Vsem se nam mudi, pa redko vemo kam tako hitimo. Nekako zmanjka časa za stvari, ki so nam pomembne. Na žalost za ljudi, ki so nam pomembni. Obljubljamo, in te obljube so verjetno res iskrene, pa si nekako ne moremo vzeti časa, da bi poklicali, kaj napisali, obiskali.. 

Hvaležen sem za vsak trenutek, ki sem ga namenil nekomu drugemu. Ti trenutki štejejo. Iz teh trenutkov rastejo prijateljstva, ljubezni. Kaj je v življenju pomembnejše, kot živeti življenje z nasmehom na obrazu ter ljudmi, ki te obdajajo, katerim lahko rečeš prijatelji?

Vsak "podarjen" trenutek mi je bil poplačan danes. Danes na "moj" dan. Preživel sem ga z ljudmi, ki mi pomenijo, bil sem s prijatelji, starši, vsemi, ki so si vzeli čas, da mi namenijo trenutek. Vsaka želja povedana, napisana ti napolni srce. In polno srce ti nariše nasmeh na obrazu. Ta nasmeh, ki ga nosim že cel dan na sebi.

Za mano je res neverjetno leto. Leto, ki mi je toliko tega dalo, tudi vzelo, pa vseeno ogromno naučilo.

Starejši sem, jebiga..hočeš, nočeš tako mora bit :))  in hvala bogu, da je tako:)

Hvala vsem, ki ste se spomnili name in naredili ta dan moj dan.

Mama naredila zdravo torto! ;)

Vse stvari so minljive.

Življenje je minljivo. Lahko ga živiš ali pa samo obstajaš v njem. Vse je odvisno od vsakega posameznika kako gleda na pojem življenja. 

Na življenje gledam kot na neko zgodbo, ki ima svoje zaplete in razplete. Vendar, kar je najbolj pomembno, pa se tega premalo zavedamo, da sami pišemo to zgodbo. Sami odločamo kako bomo uživali v trenutkih radosti, veselja ter hkrati kako bomo prebrodili težave, ki nam prihajajo nasproti. 

Na vse stvari nimamo vpliva, res je. Imamo pa možnost. Vedno. 

Življenje nas uči, rastemo, vedno rastemo, postajamo močnejši. Moramo težiti k temu, da se razvijamo, da postajamo vedno boljši..ne se predati.

Rodili smo se, da živimo, ne da bi se predali. Življenje ima smisel, čeprav se včasih zdi drugače.

Res boli, včasih preveč in predolgo. Vendar ni pošteno misliti samo nase. Ni pošteno. Nikoli nisi sam, kakor koli se ti zdi..so ljudje, ki so ob tebi. Ljudje, ki pomislijo nate, ko si daleč stran, pa vseeno pričaraš toplino v srcih. Mogoče samo za trenutek, pa je dovolj.
Ljudi si nasmejal, jim pomagal, polepšal dan, pustil pečat v njihovih življenjih. Ni pošteno..

Težko je, ne morem si predstavljati in nočem si predstavljati kako zelo včasih. Nisem bil v tvoji koži, ne morem vedeti.. Vendar vedno je možnost. Mora biti. 

nikoli ne boš pozabljen prijatelj

Izven cone udobja v pozitivno v prihodnost

Mineva že približno mesec in pol odkar sem se vrnil iz Milana.. Ko pogledam nazaj, nenormalno kako hitro je šlo mimo. Šele zdaj sem se začel zavedati, da se sploh ne spomnim, kdaj sem na zadnje toliko časa preživel doma. Doma pri starših v Ljutomeru. Prva dva tedna sem še imel nenormalno silo obiskati Ljubljano, potem pa sem nekako pozabil na to svojo Ljubljano. Zanimivo, kako hitro se človek prilagodi. Na začetku po prihodu iz Milana, sem ves čas jokal kako "bedno" je doma. Pa je kaj kmalu že postalo "čisto vredu". Zmanjšali so se mi stroški lepo, uredil sem si nek svoj ritem in zdaj že lahko rečem, da skoraj uživam doma :D 

Verjetno ste že slišali, da je v življenju potrebno stopiti izven "cone udobja". Da se boste bolje počutili, ko prestopite to "mejo". Ampak, zakaj bi človek to sploh naredil, če je pa tako fino tu kjer sem..? Kot sem zgoraj opisal..človek se zelo hitro navadi "vredu stanja". Pa smo s tem zadovoljni? Če te nekdo vpraša kako si, odgovoriš vredu, in greš naprej.. Verjetno niti ne pomisliš, da če bi kaj spremenil, bi lahko bilo bolje. Večini odgovarja biti v svoji rutini, ker se tako pač živi, iz dneva v dan.. 

Ste se kdaj stuširali zjutraj z ledeno mrzlo vodo? Mogoče se najde kdo, večina pa, če se že mora stuširati, naredi čimbolj toplo, da bo čim bolj prijetno. No pa poskusite enega jutra obrniti pipico čist na modro barvo. Malo stisnite zobe, napnite mišice in ko bo prvi šok mimo, sploh ne bo več tako grozno. Vam pa zagotavljam, da se boste počutili super po preživeti "šok terapiji"! Dan se bo začel sveže, razbujeno in pozitivno. Tako malo je potrebno.. Samo pipico obrneš v drugo stran in stopiš izven cone udobja.

Res je, potrebno je malo potrpeti, in ravno to je problem, zakaj nam je vsem tako prijetno na tej "varni strani cone". Vendar je tisti občutek, ko narediš nekaj, kar ti ni najbolj pri srcu, izjemen. Ponosen si nase, uspelo ti je! In prepričan sem, da nasmešek avtomatsko pride na obraz. In, če te zdaj kdo vpraša kako si, mu boš zagotovo odgovoril: odlično! 

Tudi jaz bi se lahko navadil "vredu stanja" zdaj, ko sem doma pri "mamici". Zagotovo mi nebi nič manjkalo, ampak prej ali slej bi se začel zavedati, da dnevi grejo, "jaz pa še vedno gledam to serijo, že tretjič po možnosti" (ne delam nič pametnega, to sem želel povedati;) ). Časa ne moreš zvrteti nazaj, da bi ga tokrat bolj izkoristil. Na koncu pogosto obžalujemo ta čas, ki je odletel mimo nas, mi pa nismo naredili nič.

Jaz za svojo lastno produktivnost, in s tem zadovoljstvo, skrbim s postavljanjem ciljev. Ti cilji ni nujno, da so veliki, življenjski. Lahko so tudi vsakodnevne obveze, ki jih je potrebno opraviti. Vsakič si napišem kar mora biti opravljeno in ko to uredim, sem zadovoljen. Počutim se vsekakor bolje kot "vredu":). Ko ti cilji zajemajo dejanja izven "cone udobja", še toliko bolje se počutim, ko je zadeva urejena in lahko naredim veliko kljukico zraven. Spet sem boljše volje. Tako malo je potrebno..

Tudi taki dnevi so dovoljeni ;)

Glede na to, da že dolgo nisem napisal nobene objave (razen vodenja dnevnika), mi je to bil današnji cilj. Z muko sem se vsedel za računalnik in seveda prej pregledal vse novice. Nisem vedel o čem bi pisal, odprl sem prazno stran, dal slušalke v uho, poiskal glasbo in začel.. 

Objava je napisana, nasmešek je na obrazu :) Ponosen sem nase, zadovoljen in če me danes kdo vpraša kako sem: Odlično! 

Naj bodo tudi vaši dnevi odlični, zaslužite si več, kot pa samo "vredu"! :)

Project Mass

Novo leto, nov jaz! Tako si večina zastavi cilje, ki si jih želi uresničiti v novem letu. Novo leto, nova priložnost. Recimo.. Čeprav se nekateri zmrdujejo iz teh zaobljub, se pa meni ne zdijo napačna stvar. V bistvu se mi zdi super, če imaš neko željo ter motivacijo po uspehu. Pa tudi če ne uspe..si vsaj poskusil, mogoče se iz tega kaj naučiš, doživiš neko izkušnjo.

Izgledajo vaše zaobljube skozi leta podobno?

Obiskanost fitnesov se z januarjem nenormalno poviša. Vsi si želijo shujšati! Meni sicer ni najbolj všeč nabasanost fitnesov, pa vendar je fajn, da ljudje začnejo malo bolj športati :) Škoda, se mi zdi, da se le redki odločijo za strokovno pomoč trenerjev in se raje s svojim "znanjem" odpravijo na pot do popolne postave. Ta pot se v večini primerov konča kaj kmalu, tako da se v sredini februarja fitnesi že lepo spraznijo na normalno obiskovanost:) Mogoče pa bo letos drugače! Bomo videli.. ;)

Tudi jaz sem napisal novoletne zaobljube. In meni dejansko pomagajo..sicer vse je v glavi seveda:) En izmed ciljev je prav tako "fitnes" narave.. Želim si zgraditi lepo postavo. Pojem lepe postave je seveda relativen. V mojem primeru gre za pridobitev puste mišične mase, kar pomeni ohraniti nizek procent maščobe (ali ga celo dodatno znižati) ter pridobiti mišično maso. Tisti, ki ste "delali na masi" verjetno veste, da je to izjemno težko oz. skoraj nemogoče, kajti ob povečanju mišične mase se v večini primerov poveča tudi delež maščobe. 

Ketonska dieta bi naj omogočala ravno to! Več mišic, manj maščobe! 

Odločil sem se, da bom poskusil. Zadal sem si 14 tednov aktivnih treningov na ketonski dieti. Odprl bom novo stran na blogu, kjer bom vodil dnevnik vadbe ter prehrane. Prav tako bom objavljal fotografije napredka, beležil počutje ter zanimiva opažanja. 

Da še na kratko opišem ketonsko dieto. Res ne maram besede "dieta". Vsaj v mojem primeru ne gre za dieto, ker nimam namena po 14.tednih prenehati s takim prehranjevanjem. Torej ketonski način prehranjevanja..recimo :D 

Da preidem k bistvu.. Za ketonsko dieto velja, da telo za energijo izkorišča maščobe v obliki ketonov. Poenostavljeno, ketoni so delci, ki v jetrih nastanejo iz maščobe. Kar se mi zdi ključnega pomena, je da možgani odlično delujejo, ko za "gorivo" uporabljajo ketone, medtem, ko srce, ledvice in črevesje delujejo celo bolje na ketone kot glukozo (OH). Torej počutje je tisto, ki igra veliko vlogo. In priznam, počutje je res odlično.

Na kar je potrebno biti pozoren je razmerje med hranili, ki mora biti približno 20:75:5 (B:M:OH) na obrok. Razmerje je pomembno, če želiš biti v stanju ketoze ter "uživati" v "ugodnostih" ki jih nudi ketoza (odlično počutje, zmanjšan apetit, nimaš "pošastne" želje po sladkem!, veliko energije...). Glede razmerja je, potrebno biti pozoren predvsem, da ne zaužiješ preveč beljakovin, kajti le-te se z glukoneogenezo razgradijo in pretvorijo v glukozo (sladkor), česar pa ne želimo. Torej maščobe, maščobe in še več maščob! ;)

Če primerjam s Paleolitskim načinom prehranjevanja, v bistvu ni veliko razlik, tako da mi "prehod" ni predstvaljal težav (s ketonsko "dieto" sem začel okrog božiča) . Glede hrane je potrebno izključiti krompir ter ostale gomoljnice oz. vso zelenjavo, ki vsebuje veliko OH, in je na paleu dovoljena. Po drugi strani pa so dovoljeni siri. Polnomastni seveda. 

Kar sem se naučil preko paleo prehranjevanja in se mi zdi pomembno, je uživanje kvalitetne hrane. Če je le možno, domačo-lokalno hrano (še posebej jajca in meso) ter zelenjavo z vrta, če je le možno, kot pravim.. Verjetno je dražje, še posebej če kupuješ BIO izdelke, vendar se mi zdi, da je zdravje zadnja stvar na kateri bi bilo potrebno varčevati.

Z "eksperimentom" sem začel pred približno 4. tedni. Ja, potrebno mi je bilo malo poguma, da sem to javno objavil, zato o tem pišem šele zdaj. Naj omenim, da vso hrano tehtam in se tako malo igram s številkami. Želim, da bo ta moja raziskava res kar se da natančna. 

Verjamem, da bo tako kot meni, tudi vam zanimiva moja pot do "popolne postave", zato spremljajte Project Mass! ;)

Dan v Firencah

Še malo se vračam v prejšnje leto. V decembrski Milano. Dolžan sem vam še zgodbo drugega kosa papirja-vozovnice iz Milana v Firence!

Kot sem pisal ves čas, sem si resnično želel izkoristiti čas preživet v Italiji. 2. decembra sem napisal objavo, kot nek uvod v prihajajoče se pestro obdobje. O prvem cilju sem pisal v predhodni objavi, zdaj so pa na vrsti Firence!

Takoj drug dan po objavi, sem se zjutraj odpravil na železniško postajo, ter si kupil karto do Firenc! Tudi vozovnica je bila občutno cenejša, v kolikor jo kupiš 14dni pred odhodom. Šele ko sem imel vozovnico v roki sem se začel zavedati...faaaak, v Firence grem! Val navdušenja :D ampak zdaj je bil problem čakat, da teh 14dni mine in, da končno lahko grem!

Dnevi v Milano minevajo res ekspresno, še posebaj v predbožičnem obdobju.Vse je seveda odvisno, če se znaš prepustiti valu pozitivne energije ter si dovoliti da te ponese. Še sreča res, da mi vse kar ima vonj po božiču vlije toliko energije. Nasmešek na obrazu kar ne zgine:)

Bogato opremljene stojnice pred Duomom..

..ter sam Duomo z ogromnim božičnim drevesom pred njim

Skoraj vsak dan sem si šel polnit baterije pred to veličastno katedralo, ki je v božičnem času sijala še bolj mogočno.

In evo nas, 14.december! Nedelja, 06.00, nikjer žive duše, vsi še spijo v Milanu. Samo en Slovenček poln energije s široko odprtimi očmi in ves navdušen hiti proti železniški postaji, hehe :D

06.35 smo krenili proti Firencam. Moja dogodivščina se je začela že tu, kajti potoval sem z družbo Italo. Italo velja za proizvajalca hitrih vlakov, ki dosegajo hitrosti čez 300km/h! Noro! 300km v eni uri in pol. Ravno sem hotel malo zadremati, pa smo že bili v Firencah ;)

Italijani so eni zaspanci! Ob prihodu v Firence, nekaj čez 8.uro..vsi še spijo. Redki lokali so odprti, mesto se počasi še prebuja. Sicer je bila nedelja, tako da naj jim bo.. Ta čas sem izkoristil tako, da sem si, kupil vodič, poiskal odprt lokal, si privoščil kavo s croissantom ter naredil plan za naprej.

Začel sem z ogledom Bazilike Santa Maria Novella, ki je postavljena tik ob železniški postaji. Že ta bazilika mi je dala vedeti, da se bom zaljubil v to mesto..

 

Glede na to, da je bila nedelja nisem mogel občudovati notranjosti bazilike. Škoda, kajti za baziliko Santa Maria Novella velja, da je poslikana z najlepšimi freskami v Firencah. 

Nič hudega, kajti že naslednji ogled, ki me je vabil k sebi je bila v bistvu glavna znamenitost Firenc. V središču mesta je že od daleč svojo moč kazala "velika" katedrala Santa Maria del Fiore s svojim stolpom Giotto. Ta mojstrovina velja za eno najbolj znanih stavb v Italiji. Prav tako je 3. na sveto po svoji dolžini. Zaradi zahtevnosti izgradnje kupole je bila dokončana 173 let po začetku gradnje. Dokončal jo je Fillipo Brunelleschi, s čim si je zagotovil večno slavo v Firencah. 

Nekaj časa mi je bilo potrebno, da sem se nagledal tega "čuda". Ampak sem užival :) 

Verjetno bi lahko cel dan preživel ob tej veličastni katedrali, samo kaj, če me je že par sto metrov naprej čakala tako imenovana galerija na prostem. Trg Piazza Della Signoria je tako ime dobil zaradi številnih znamenitih skulptur ter slavnih zgradb na enem mestu. Pozornost takoj pritegne prava trdnjava. Palazzo Vecchio je v bistvu mestna hiša, ki dominira nad trgom. Pred njo ponosno stoji in svojo moč kaže tudi slavni Michelangelov David!

Sicer gre za kopijo, ampak original si je moč ogledati v bližnji galeriji (v tem primeru galeriji v pravem pomenu besede - pod streho ;))

Ko sem se poslovil od Davida, sem bil namenjen na drugo stran reke Arno. Ravno prehod, oziroma most Ponte Vecchio velja za enega najbolj znanih mostov v Italiji. Je edini most v Firencah, ki je preživel nemško bombardiranje med 2. svetovno vojno. Že od nekdaj je znan po svojih mnogih zlatarnah z bogato ponudbo nakita, zlata ter dragih kamnov.

 

Na drugi strani Firenc me je pa čakala ogromna graščina Palazzo Pitti. Le-ta me spominja na Dunajski Schönbrunn, predvsem zaradi ogromnega parka, ki se skriva za palačo. 

V parke sem zaljubljen nasploh, predvsem zaradi odmika od mesta, odmika od življenja, kjer se lahko sprostim in za trenutek posvetim samemu sebi. 

 

Tako sem tudi tukaj malo spočil misli ter nahranil želodček:)  

Tak pogled se mi je odpiral med mojim kosilom iz Tupperwarea..težko se kakšna restavracija kosa z mojim to-go kosilom in takim razgledom;) 

Šele ko sem se najedel, malo umiril in užival ob pogledu, sem se začel zavedati kako utrujen sem.. Pol dneva je bilo za mano. Res sem bil utrujen, to so mi noge vztrajno dopovedovale. Vendar kaj, ko sem še toliko tega želel videti :D 

Ob vračanju nazaj proti središču mesta sem se ustavil v zanimivih trgovinah, privlačnih ulicah in tako se je kmalu začelo mračiti. Zadnja stvar, ki je bila na dnevnem redu, je bil božični sejem pred Basilico di Santa Croce. Prej sem še sicer skočil pogledat lučke pred katedralo :))

 

Ker sem neke vrste božični fanatik, sem od sejma mogoče malo preveč pričakoval.. Malce sem bil razočaran, predvsem zaradi tega, ker je bila večina izdelkov ter hrane nemškega porekla. Klobase z zeljem ter preste in podobno. Nič kaj ekstra božičnega, še manj pa Italjanskega..Mogoče me je pa celoten dan že toliko utrudil, da mi je malo zmanjkalo pozitive ;)

Basilica di Santa Croce

To malo razočaranje ni nič pokvarilo vtisa nad celotnem dnevom! Privoščil sem si še en Panzerotti  za konec ter se počasi odpravil proti železniški postaji. Na poti "domov" se me je "držal" nasmešek na obrazu vse dokler se nisem zavil pod odejo. S srcem polnim zadovoljstva sem lahko obkljukal še drugi cilj, ki sem si ga zadal:) 

Za mano je bil res čudovit dan v prečudovitem mestu!

Forza Inter!

Kar nekaj časa je minilo od mojega zadnjega javljanja.. Še vedno sem živ, brez skrbi ;)  Ja, decembra sem bil bolj redkobeseden, a to iz preprostega razloga, ker se je toliko dogajalo. Vmes sem se vrnil iz Milana, preživel en lepših božičev ter vstopil v novo leto z res nepozabno družbo, ki je pričarala nepozabno zabavo. Še v Milanu pa sem pridno izpolnjeval svoje želje, ki sem jih navedel v prejšnji objavi. V bistvu, če poenostavim...užival sem! In to zelo!

Vstopnica za tekmo Inter:Udinese ter vozovnica Milano - Firence

Ta dva kosa papirja sta mi zagotovila trenutke, ki bodo v meni ostali za vedno. Kot pravi reklama za MasterCard - neprecenljivo :)

Če grem kronološko, lepo po vrsti.. Najprej se bom posvetil tekmi Inter:Udinese, oz. doživljanju le-te.

Že nakup same vstopnice v Interjevem official store-u mi je bil nekako poseben. V bistvu ne vem niti zakaj, ampak sem se počutil nekako, kot da bi bil del tega kluba. Pravi navijač! Najprej sem moral čakati dobro urco, da sem prišel na vrsto, za tem izbira sedežev. Za vsak slučaj sem se želel izogniti tistim najbolj gorečim navijačem. Zvečer pot do stadiona, kamor sem prišel v prepolnem avtobusu ostalih Interjevih navijačev.
Predvsem navdušen sem bil, kako domačini doživljajo dan tekme. V bistvu za njih to ni le tekma, ampak deluje bolj kot nekak praznik. Cele družine z majhnimi otroci, zavitimi v Interjeve šale se polni pričakovanj odpravljajo proti stadionu.

Stadion San Siro pred tekmo

Pred samim vstopom na stadion te tri krat pregledajo, vstopnica je personalizirana nate, tako da moraš svojo identiteto potrditi z osebnim dokumentom in šele takrat lahko prideš do svojih sedežev. Ko sem prišel iz "tunela" in se mi je odprl pogled na notranjost stadiona sem za trenutek samo obstal in z velikim, velikim nasmeškom na obrazu občudoval ter užival trenutek. Petje navijačev ter ooogromna notranjost te res impresionirata.

Stadion sicer ni bil poln, vendar je bilo vzdušje noro!

Zanimivo se mi je zdelo dejstvo, da je med publiko res veliko starejših navijačev. In pri njih se vidi tisti pravi italijanski temperament. Kako srčno doživljajo vsak trenutek tekme, vsako potezo nogometašev. Glede na to, da je tekmo Inter izgubil je bilo kar veliko "ta sočnih" :D Moram pa priznati, da sem se tudi sam vživel v atmosfero..kako se tudi nebi, ko slišiš navijanje iz 40.000 grl. Po tekmi je bilo prav možno čutiti jezo in žalost hkrati..ti navijači res živijo s klubom.

Ko doživiš nekaj takega, sem prepričan, da bi se dvignile kocine tudi takim, ki drugače ne spremljajo nogometa. Zame, ki sem odraščal z nogometom, in sem čutil to strast, pa je bilo res nekaj posebnega.