Forza Inter!

Kar nekaj časa je minilo od mojega zadnjega javljanja.. Še vedno sem živ, brez skrbi ;)  Ja, decembra sem bil bolj redkobeseden, a to iz preprostega razloga, ker se je toliko dogajalo. Vmes sem se vrnil iz Milana, preživel en lepših božičev ter vstopil v novo leto z res nepozabno družbo, ki je pričarala nepozabno zabavo. Še v Milanu pa sem pridno izpolnjeval svoje želje, ki sem jih navedel v prejšnji objavi. V bistvu, če poenostavim...užival sem! In to zelo!

Vstopnica za tekmo Inter:Udinese ter vozovnica Milano - Firence

Ta dva kosa papirja sta mi zagotovila trenutke, ki bodo v meni ostali za vedno. Kot pravi reklama za MasterCard - neprecenljivo :)

Če grem kronološko, lepo po vrsti.. Najprej se bom posvetil tekmi Inter:Udinese, oz. doživljanju le-te.

Že nakup same vstopnice v Interjevem official store-u mi je bil nekako poseben. V bistvu ne vem niti zakaj, ampak sem se počutil nekako, kot da bi bil del tega kluba. Pravi navijač! Najprej sem moral čakati dobro urco, da sem prišel na vrsto, za tem izbira sedežev. Za vsak slučaj sem se želel izogniti tistim najbolj gorečim navijačem. Zvečer pot do stadiona, kamor sem prišel v prepolnem avtobusu ostalih Interjevih navijačev.
Predvsem navdušen sem bil, kako domačini doživljajo dan tekme. V bistvu za njih to ni le tekma, ampak deluje bolj kot nekak praznik. Cele družine z majhnimi otroci, zavitimi v Interjeve šale se polni pričakovanj odpravljajo proti stadionu.

Stadion San Siro pred tekmo

Pred samim vstopom na stadion te tri krat pregledajo, vstopnica je personalizirana nate, tako da moraš svojo identiteto potrditi z osebnim dokumentom in šele takrat lahko prideš do svojih sedežev. Ko sem prišel iz "tunela" in se mi je odprl pogled na notranjost stadiona sem za trenutek samo obstal in z velikim, velikim nasmeškom na obrazu občudoval ter užival trenutek. Petje navijačev ter ooogromna notranjost te res impresionirata.

Stadion sicer ni bil poln, vendar je bilo vzdušje noro!

Zanimivo se mi je zdelo dejstvo, da je med publiko res veliko starejših navijačev. In pri njih se vidi tisti pravi italijanski temperament. Kako srčno doživljajo vsak trenutek tekme, vsako potezo nogometašev. Glede na to, da je tekmo Inter izgubil je bilo kar veliko "ta sočnih" :D Moram pa priznati, da sem se tudi sam vživel v atmosfero..kako se tudi nebi, ko slišiš navijanje iz 40.000 grl. Po tekmi je bilo prav možno čutiti jezo in žalost hkrati..ti navijači res živijo s klubom.

Ko doživiš nekaj takega, sem prepričan, da bi se dvignile kocine tudi takim, ki drugače ne spremljajo nogometa. Zame, ki sem odraščal z nogometom, in sem čutil to strast, pa je bilo res nekaj posebnega.