Vsi si želimo neke moči. Moči, da bi nas poslušali, da bi nam sledili. Da bi imeli oblast nad drugimi..
Družba nam ves čas vceplja v glavo, da moramo biti boljši od drugih. Vedno prisotna tekmovalnost, ki včasih prestopi okvire poštenega "boja".
Osebno se mi zdi to en kup negativnih stvari. Vendar kjlub temu zelo resničnih. Izgublja se čut do sočloveka. Stremimo v prihodnost in nimamo časa obrniti glave ter pogledati svet, ki nas obkroža. Staramo se, ljudje okoli nas se starajo, pa se tega ne zavedamo, dokler nismo prikovani na posteljo. Dokler ne rabimo teh ljudi, da se opremo na njih.
Nočem gledati na svet tako. In tudi ne gledam. Predvsem zagovarjam, da smo mladi tisti, ki bi morali navdihovati, dajati upanje. Živeti z odprtimi očmi, z očmi za druge.
Voditi ljudi, manipulirati z ljudmi. Besedna zveza z nekim grenkim priokusom. Nekako "grdo" se sliši. Manipulirati z ljudmi. Noben nima pravice, da bi lahko upravljal z nekom..
Zakaj kar naenkrat tako močna beseda?
Kaj pa če se ljudem bolj posvečaš? Če posvetiš svojo pozornost neznancu, pozdraviš, se nasmehneš.. Ob naslednjem snidenju pa se ti nasmeh vrne. Se počutiš vredu, nekako bolj zadovoljnega. Dejstvo je, nasmeh te pogreje tam nekje pri srcu :) Je to manipulacija? Gre morda za egoizem? Narediš nekaj dobrega, da bi se na koncu ti počutil bolje. A res na koncu konca ljudje mislimo le nase?
Kaj, če bi manipulirali z ljudmi na ta način? Osrečili sebe s tem, da bi pričarali nekomu drugemu nasmeh na obraz?
Naj gledamo na to kakor koli, rezultat je na koncu enak. Pozitivna energija, ki je primanjkuje v današnjih časih, med današnjimi ljudmi.
Pogosto pomislim na odnose med ljudmi. Kako malo je potrebno v bistvu. Tako malo, pa bi vsem bilo lažje, vsem bi bilo lepše. Ljudje smo socialna bitja. Ustvarjeni za to, da smo v skupini. V skupini se počutimo bolje, smo mirnejši, varnejši. Želimo pripadati nečemu, nekomu.
Pogledam okolje v katerem živim. V študentu se načeloma vsi pozdravljamo, oddajamo neko pozitvno energijo doma, pripadnosti. Slabih 50 metrov od vhoda se ne poznamo. "Ne vem, če živi pri nas", glavo v tla in grem dalje..
Tečem na Šmarno goro, slišim svoje sopihanje ter sopihanje "somučenikov". Pozdravim, morda dodam kako besedo, da bi nam bilo lažje v tej "borbi". Pred tem srečam te "mučenike" na parkirišču..neznanci. Glavo v tla in grem svojo pot. Pot, ki si jo bomo delili čez par sto metrov.
Od sostanovalcev, tekačev, kolesarjev, sošolcev, sodelavcev..vsak pripada neki skupini. Skupini ljudi s podobnimi interesi, željami, cilji. Vendar se počutimo del te skupine, ko smo v njej. Zakaj se spremenimo, ko izstopimo? Mar pozabimo, da smo vsi ljudje? Vsi iz ene velike skupine, ki je rojena, da bi živela skupaj.
Težko je razdreti te skupine, izbrisati njihove meje. Biti človek kot si, tudi do drugih, četudi nimajo podobnih interesov, želj oziroma ciljev.
Bodi prijazen, odprt, dostopen za drugačnost. Pozitivno "manipuliraj" z ljudmi, izbriši meje, ki so med nami..
