Tokrat bi rad predstavil izkušnjo iz svojega prvega obiska
modne prestolnice. Izkušnjo, ki se mi zdi, da je name tako vplivala, da sem se
takrat iz Milana vrnil drugačen. Bolj srečen in vesel, pozitiven nasploh.
Nekako se mi zdi, da sem na življenje začel gledati drugače, začele so me
zanimati stvari, katerim prej nisem posvečal pretirane pozornosti. Začel sem
razmišljati kako čim bolj izkoristiti dan. Vsak dan posebej, iz vsakega dne iztisniti
čim več.
3.junija sem torej prispel v Milan, prve tedne spoznaval
modni svet, odkrival mesto in se imel res lepo. Po približno treh tednih, pa se
mi je iznenada ugasnil telefon. Brez kakršnega koli razloga, enostavno prenehal
je delovati in ni se več prižigal-basta, finitio, kot bi rekli Italijani.
(kasneje so mi na servisu povedali, da je razlog padec v vodo izpred dveh
mesecev in posledična oksidacija-naj jim bo) Biti brez telefona, res nerodna
stvar! Kaj početi, ko si zdoma in ti je dolgčas?? Nič več osveževanja novic na
Facebooku ter Instagramu. Nič več brskanja po Googlu. In to v Milanu, kjer se
odpraviš na castinge okrog 9h in se vračaš pozno popoldan. Vmes pa imaš med
potovanjem iz enega konca Milana na drugi, časa na pretek. In kaj naj zdaj s
tem časom? Sila nerodna stvar!
Hvala bogu, se castingi končajo in se vračaš v stanovanje,
kjer ti računalnik da nujno potrebno dozo po socialnih omrežjih. In potem si
»srečen«, ker veš kaj se dogaja v svetu. Zabubiš se pred računalnik,
spregovoriš par besed s cimrom, za tem pa se oba posvetiva osveževanju »sveta«.
Ampak glej ga zlomka, par dni po slovesu telefona se je začel tudi računalnik
čudno obnašati. Začel je sopihati ter postajat vse glasnejši in nenormalno
vroč. Naposled vendarle ni preživel te bitke in tako sem v enem tednu ostal
tako brez telefona kot tudi brez računalnika. In to v 21. stoletju..
Katastrofa!
Brez, da bi se zavedal, sem takrat šele začel živeti. S sabo
sem imel knjigico z naslovom Alkimist. Oz. Alchemist, Paula Coelha (angleški izvod).
To knjigo sem imel v kovčku že skoraj eno leto, večkrat sem začel z branjem,
vendar nikakor nisem uspel vztrajati. Nikoli nisem veljal za ljubitelja knjig
in branja nasploh. Vendar zdaj sem imel čas seveda! In sem začel..
Knjigo sem nosil s sabo na castinge, bral sem na metroju,
tramvaju, v stanovanju..vsepovsod. Res neverjetno, kako sem se lahko poglobil v
to knjigo. V tistem trenutku sem se neverjetno poistovetil z njeno zgodbo. Dala
mi je toliko navdiha, življenjske energije, motivacije..
Če s par stavki povzamem njeno bistvo: govori o mladem pastirju, ki sledi
svojim sanjam o zakladu. Na poti, do obljubljenega zaklada sprejema nove izzive,
uči se iz neuspehov in dojema kako je vse zapisano v vesolju, kajti vsaka stvar
se zgodi z nekim razlogom.
Ravno to sem potreboval takrat. Res se me je dotaknila ta knjiga.. :)
Ob povratku iz Milana sem si želel še več takšnega branja.
Izposodil sem si knjigo Zakon privlačnosti, ki opisuje moč pozitivnih misli.
Malo se mi je preveč zdela kot neko pranje možganov, pa vseeno..iz nje sem vzel
tisto kar mi je bilo všeč. In tako sem počasi na stvari začel gledati drugače.
Iz vsake negativne izkušnje sem poskusil najti dobro stvar ter nasploh iskal
razloge za srečo in dobro počutje. Namenoma sem se trudil biti bolj vesel. In
moram priznati, da je delovalo. V bistvu deluje še zdaj!
Prej sem veljal bolj za nočno ptico, ki se ob prebujanju
odloča ali naj zajtrkuje ali naj še malo počaka do kosila (šala na račun
dolgega spanja, če kdo ni dojel, hehe). Zdaj se zbujam občutno prej (tudi med
vikendi!), ker enostavno želim vsak dan izkoristiti!. Nočem početi stvari, ki
se mi zdijo potrata časa ter mi ne pomenijo ničesar. Želim si biti produktiven ob
vsem kaj počnem. Uživam ob branju ter kot vidite sem začel pisati (to je
vsekakor nova stvar zame!). Prav ta blog je nastal iz preprostega razloga:
dobre volje!
Ravno to »življenje« življenja se mi zdi najbolj pomembno.
Poskušam živeti za vsak trenutek posebej, ne obremenjujem se s stvarmi ki me
čakajo ali s stvarmi za mano. Živimo zdaj, tukaj, ta trenutek.
