Odnosi med mladimi - bi se spoznala ali bi se požgala?

Smo leta 2018. Iz leta v leto enaka vprašanja: že?? Kako?! Kdaj je šlo mimo? Hkrati opažam, da mi iz leta v leto to zavedanje poveča procent zaskrbljenosti, dvomov, nekih skrbi..

Je to normalno? Verjetno je. Neka kriza identitete. Verjetno nisem edini mladostnik (oz. zrel mladostnik, ali mlad odrasel - saj ne vem kaj je huje), ki se sprašuje, kako zdaj naprej, ali je sploh imelo smisel to, kar sem počel do zdaj, bi v preteklosti moral sprejeti drugačne odločitve, bi moral igrati na karto varnosti v prihodnje ali bi si moral upati "to dream big"?

Kaj pa odnosi? – it's complicated, bi se verjetno glasil nek univerzalen odgovor mladih. Hkrati razmišljam, če je res tako "complicated". Spoznaš punco/fanta, gresta čez proces spoznavanja, se ujameta (ali pač ne) in gresta z roko v roki naprej (oz. vsak svojo pot). Tako je vsaj bilo nekoč. Po drugi strani pomislim –  pa je res tako bilo nekoč? Ne vem, verjetno odvisno koga izmed "zrelih odraslih" poslušaš spominjati se svojih mladih dni.

Vidim pa, kako približno to poteka danes. Pravzaprav enako. Zgolj z razliko, da je "complicated" že preden se kar koli začne.

Mladi imamo možnosti. In to ogromno le-teh. Hvala bogu! – če veš kaj iščeš. Pa pomislim..že na trgovinski polici oklevam, katero izmed 15 vrst mleka naj vzamem, kako naj potem vem, kaj iščem v odnosu?

Po mleko moram vsaj v trgovino, se obleči, vzeti s sabo platneno vrečko (!) ter se odpraviti "na misijo". Za odnos ne rabiš nič od tega, še nobene "vrečke" na začetku ne. Rabiš zgolj par dobrih filtrov, malo smisla za fotografijo in si "good to go". Tinderji, Instagrami, Grindrji, itd… Dobro se zapakiraj in "akcija". Edino vprašanje, ki si ga lahko postaviš na začetku je, kaj si želiš: "da bi se spoznala ali da bi se požgala"? Pravzaprav..še to je odveč. Bova se najprej samo spoznala. Če si ne bova všeč, pa upam, da se bova vsaj požgala.

Z možnostmi, da spoznaš nekoga, ki ti je všeč na podlagi tega, kako si "zapakiran", ni nič narobe. In super je, če veš, da si ti tej osebi prav tako všeč – "it's a match!" Dajva se spoznati, zakaj pa ne. In  če/ko stvar preraste v "nekaj več", postane še za potenco bolj "complicated".

Proces spoznavanja ima svoj čar. V bistvu je zakon! Toliko novih stvari, informacij, strasti.. Vendar, če sta si povsem iskrena, lahko kaj kmalu ugotovita, da to več nista osebi, ki sta bili "zapakirani" na telefonu. "Zanimivo, pa sem mislil, da te poznam. Aja ne..v bistvu sem si zgolj ustvaril neko sliko o tebi, še preden sem te spoznal."

To nam je verjetno vsem znano. (Mislimo, da) poznamo osebo, še preden se rokujemo z njo. Deloma smo sami odgovorni za tako situacijo. In sprašujem se, ali se mladi izgubimo v tem, kako se želimo predstaviti svetu? Si to res ti? Ali si zgolj silhueta (obris) podobe, ki jo želiš pokazati svetu? Podoba, ki jo ustvariš, da bi drugi imeli "boljše" mnenje o tebi. Da bi ti mogoče celo zavidali. Uuu – to je seksi.

Ampak zdaj sva se "odpakirala". Poznava se. Spoznala sva tudi lastnosti, ki nama niso najbolj všeč drug pri drugem. In začneš dvomiti. Me motijo te lastnosti? Me motijo do te stopnje, da mi grejo na k*rac? Ali "to ni to?" Poiščem raje kaj boljšega? Ker nenazadnje – možnosti je ogromno! In lažje je zamenjati, kot vztrajati, mar ni?

Se v današnjem svetu sploh potrudimo še za kaj? Spoštujemo osebo ob sebi? Jo poslušamo, ali smo zgolj toliko pozorni, da znamo odgovoriti na vprašanja, ki nam jih postavlja? Ko se pojavijo problemi..jih rešujemo ali raje prikrijemo, ker smo bolj kot na lasten odnos osredotočeni na osebe, ki so "popolno zapakirane" in nas bombardirajo iz vseh strani? 

In tudi če/ko nam uspe zgraditi odnos.. Ga negujemo, ga vzdržujemo? Ali ga vzamemo za samoumevnega? Smo odprti za pogovore, usklajevanja ter prilagajanja? Nam je odnos pomemben v tolikšni meri, da lahko rečemo: "samo, da sva skupaj, vse ostalo se bo uredilo.."? Je v svetu, ki nas uči osredotočati se zgolj nase, kaj takega sploh še možno?

Pa pomislim, kdo si še "upa" poročiti se dandanes? Zaobljubiti nekomu večno zvestobo (in to pred bogom – ha!) ter biti pripravljen izgubiti pol svojega premoženja, če se kaj izjalovi?! To moraš imeti jajca! – ali pa pravo ljubezen?

Hmm..it's complicated. It's jebeno complicated. In okolje, ki nam tako radostno ponuja vse te možnosti, nam vzdiguje ego, nas celo kuje v zvezde, ker "impossible is nothing", nam pravzaprav ne olajšuje ničesar. Mogoče ravno obratno.

So potem takem odnosi, ki jih gradimo mladi obsojeni na propad? Daleč od tega. Verjetno pa moramo v njih vlagati več energije/časa/želje… kot se nam zdi potrebno.

In če se še enkrat vprašamo: "bi se spoznala ali bi se požgala"? – bodimo vseeno iskreni pri odgovoru. Ker za katero koli izmed možnosti se odločimo – dajmo se potruditi. Res je vredno. Tako bomo v vsakem primeru zadovoljni..ob tem pa osrečimo še osebo ob nas😉

"Do more of what makes you happy"

Delaj tisto, kar te veseli! – če posredno prevedem.

Torej lovi svoje sanje! Naj te ne bo strah izzivov! Ne sledi družbi, poišči in ustvari svojo pot! Uspešen boš, če boš delal tisto, kar te veseli! Če boš delal, kar te veseli, ne boš nikoli delal!

- "zmotiviran na polno" -

Vendar…za svoj uspeh moraš trdo garati.

Hmm..ok, tega se zavedam. Vendar, lovim svoje sanje, grem izven svoje cone udobja, poskusim razmišljati "out of the box"!! Vendar..rad se družim s svojimi prijatelji. Rad grem v naravo. Rad izklopim misli in imam "prazno glavo"..

Ok..še vedno je torej pomembno, da delaš tisto, kar te veseli. Se zavedam tega, vendar sem pa nekoliko zmeden zdaj..

Recimo, da vem kaj mi je strast. Imam neke vizije, okvirne želje/pričakovanja. Pa vseeno nekako nočem zanemariti svojega privatnega življenja. Pogledam svoje vzornike na strokovnem področju. Hja, res je potrebno veliko, VELIKO truda. Kolegi se izobražujejo, nabirajo znanje v tujini. -Svaka jim čast, to bi jaz! Pogledam slike drugih..uživajo na rajskih plažah. Hmm, tudi to bi jaz. Gledam dalje…ja, hudič so ta socialna omrežja…blišč in slava bližnjih oseb. Hmm, pa tudi to bi jaz..

- čakaj malo…zdaj sem pa že konkretno zmeden. Kaj bi jaz sploh rad?? -

Po tej kratki analizi je torej, da delaš na polno in potem postaneš uspešen. Poslovno uspešen. Kaj pa življenjsko uspešen? Punce/fanta še vedno nimaš (saj ni časa za to), redki prijatelji še vedno vztrajajo in čakajo, da jih pokličeš vsakič z daljšim intervalom, starše skrbi zate, saj nikoli nimaš časa za njih, v bistvu nimaš časa za nikogar… Si pa uspešen – poslovno uspešen!

Po drugi strani pa lahko uživaš! Potuješ! Rajske plaže tu, tam..vsepovsod! Ves denar, ki ga spotoma zaslužiš, porabiš za užitek. Družiš se z vsemi, poln si čustev..noro, super! Vendar se pa verjetno nek delček tvojih možganov zaveda…grem proti 30, 40, 50..ni mi tako noro zabavno več, ali pa mi morda čez nekaj časa več ne bo. In od nečesa bom na koncu koncev moral živeti. Bom moral preostanek življenja delati "beden šiht", ker se zdaj prepuščam zgolj občutkom in "živim za trenutek"?

- čist zmeden – Razmišljam dalje…

Aljoša bodi kritičen. Nosiš tatu, ki pravi "dare to think"…verjetno z razlogom, kajne?!

Nova analiza situacije: tujina?? Bil si na izmenjavi na najboljši univerzi v Belgiji, trdo garal, bil zadovoljen…pa vseeno ni bilo vse tako super. Rajske plaže..prepotoval si skoraj pol Evrope in ja – potovanja ti res dajo ogromno, če si dovoliš sprejeti ogromno 😊 Da bi samo potoval? -ne, raje priložnostno in z večjim občutkom. Rajske plaže?? – Aljoša..je lepo za pogledat ja, vendar ta Indonezija te iskreno ni nikoli ekstra privlačila. Blišč in slava?? Bil si model za Dolce&Gabbano?! Ne seri, veš da se med in mleko cedita zgolj v sanjah.

- nekoliko pomirjen – premisliš in se začneš zavedati, da nekaj v življenju že si naredil, nekaj videl ter nekaj doživel. Vsak izmed nas je! Eni se tega bolj zavedajo, drugi manj..

- delaj tisto, kar te veseli…mislim, da zdaj vem kako je treba –

Nekaj med trdim garanjem in uživanjem rabim. Neko vmesno pot.

..ne. 

Izbrati moram svojo pot. Vsak si izbere svojo. Kakšna je ta? Ne vem ne jaz, ne ti. Vsak si v bistvu ustvarja svojo..bolj se nagibaš k tistemu, kar te bolj veseli, bolj boš vesel. Bi moralo biti enostavno. Vendar ni…vsi vemo, da ni. To pa ni razlog, da prenehamo ustvarjati svojih poti.

Problem nas ljudi je, da iščemo skrajnosti – le-te nas privlačijo. S prehrano je enako – neka skrajnost je vedno bolj privlačna. Pa je realna? Jo lahko vzdržujemo..smo lahko konsistentni? Hmm..

V današnjem času imamo še en velik problem. Socialna omrežja, katera nam še bolj vsiljujejo te ekstreme. Zavedamo se, da vse gre čez 36 filtrov, pa si še vedno tako močno želimo tega. Še slabše..slabo se počutimo, če tega nimamo. Nimamo nečesa, kar v bistvu sploh ne obstaja in smo zaradi tega slabe volje – kako noro je to?! Precej noro, vendar žal realno.

Kaj pa če bi začeli pri sebi? Se začnemo fokusirati na grajenje svojih poti in poskušamo ob tem karseda uživati? Ni enostavno. Je vredno poskusiti? Verjamem, da je…kaj pa, če nam uspe ustvariti svoje ekstreme – realne ekstreme 😉  

Ustaviti se za trenutek

Že dolgo nisem pisal.

Pravzaprav...pisal sem veliko. Pisal predstavitve, se pripravljal za predavanja, pisal motivacijska pisma, delal zapiske za faks, pisal objave o prehrani.. pisal, pisal, tudi malo računal...vse za boljšo prihodnost. Vse zato, ker je tak proces skozi katerega enostavno moraš iti, da bi dosegel kaj v življenju. Postaviš si cilje in trdo garaš, da bi jih dosegel. Tak je vsaj recept za uspeh, kajne? 

Je. Danes žal ni enostavne poti (vsaj za večino ne), da bi živeli življenje, kot si ga želimo. 

In v zadnjem obdobju "sem bil priden". Delal vse po pravilih...postavil sem si cilje ter se trudil po najboljših močeh, da bi jih dosegel. In trud se povrne. Za mano je pol leta na katerega sem zelo ponosen. In to mi vliva ogromno pozitive ter želje po uspehu. Vere, da je kljub težkim časom, mogoče biti zadovoljen s sabo in s svojim življenjem. 

Vendar nisem pisal. Nisem razmišljal. Nisem si vzel časa zase. 

Cilj vsakega dne mi je, da le-ta mine kar se da produktivno. Da preberem kaj novega, da se naučim nekaj, kar mi bo v prihodnosti koristilo, se dobro pripravim na izpite, predavanja..skratka brez "zabušavanja". (Seveda, da si vzemem tudi čas za kvalitetno druženje s prijatelji:) )

In v tej želji po neki perfekciji sem pozabil nase. To sem se začel zavedati šele pred dobrim tednom dni. Imam namreč novo navado, da grem po večerji na sprehod. Telefon pustim doma in grem. Sam. 

Danes sem legel na klopco in opazil "pobegli" balon, ki je počasi izginjal v višave. Bilo mi je zabavno mu slediti. Zanimalo me je kako visoko bo odletel, preden se bo spremenil v črno piko, pikico ter dokončno izginil. In nevede sem zaplaval z mislimi.. Končno v nek svoj svet. Po dolgem času prazna glava in nasmešek na obrazu. Brez razloga. 

Končno trenutek, brez da bi razmišljal kako je treba narediti še to in tisto. Enostavno sem dovolil, da so misli spontano prihajale v mojo glavo, se nekaj časa zadržale ter odšle. 

Vedel sem, da bom nocoj pisal :) Končno pisal! 

...

Res je, da nas tempo življenja sili v "borbo" za boljšo prihodnost. In ni enostavno. Mladi se iščemo. Pridejo misli, ki prinašajo skrbi za prihodnost, negotovost o sedanjosti.. Vendar to je normalno, mar ne?:) 

Seveda ima vsak željo uspeti. In prav je tako, vendar ne pozabiti nase. Življenje teče hitreje kot se zavedamo. Zato izberimo tak tok, kjer se lahko ustavimo za trenutek, se uležemo ter nasmejimo brez razloga ;)

Pogled nazaj na 2015. ter pogumno v 2016.

Preživljamo še zadnje dni 2015. leta. Vsako leto se v tem obdobju začnemo spraševati, kam je odhitelo celo leto. In ja, dejansko pogledaš nazaj ter se zaveš, da je minilo še eno obdobje 12. mesecev. Starejši/a si, brez da bi se tega sploh zavedal/a, a hkrati bogatejši. Bogatejši za izkušnje, znanje, trenutke..

Ko bolje pomisliš na čas za tabo, privrejo spomini na obzorje. To imam najraje. Debate z najbližjimi..kaj smo doživeli/preživeli, česar se naučili, kaj dosegli.. Lepi trenutki ob slovesu "še enega leta".

Tudi letos sem pogledal nazaj. Pogledal zaobljube, ki so bile napisane tega časa prejšnje leto ter zadovoljno obkljukal določene cilje ter poiskal razloge zakaj mi določenih stvari ni uspelo. Pravkar nastaja tudi nov seznam ciljev/želja za 2016! Zakaj pišem te "bedne, otročje zaobljube"? Ker je najboljši občutek na svetu, ko dosežeš to, kar si si začrtal! Izpolniš svojo željo, osrečiš samega sebe! 

Hkrati motiviram samega sebe, ko si začrtam srednje- ter dolgoročne cilje. Meni pomaga.. :)

In kaj je zaznamovalo moje 2015. leto? Zagotovo eno najbolj uspešnih let..največ kljukic! ;)

-postal diplomant Kineziologije na Fakulteti za šport

-opravil diferencialne predmete ter se vpisal na magistrski študij Prehrane na Biotehniški fakulteti

-odvodil prvo predavanje o prehrani z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov (LCHF)

-odtekel svoj prvi polmaraton

-...ter drugi, manjši uspehi, ki so prav tako pozitivno zapisani v 2015. letu.

Zato rad pišem "te bedne, otročje zaobljube". Začneš se zavedat, da nekaj si dosegel, da imaš razlog biti dobre volje, razlog da si lahko ponosen nase!

Ja...so definitivno tudi slabi trenutki. Ampak to je normalno! V življenju se nikoli ne cedita samo med in mleko. Vendar po težkih trenutkih ceniš tiste dobre toliko bolj. Toliko več sreče občutiš, večje je veselje, širši je tvoj nasmeh..

Od česa sem največ odnesel? Ko pogledam na celo obdobje za mano..spremenil sem način razmišljanja. Težko opišem. Drugače gledam na stvari, ki me obkrožajo, ljudi ki so ob meni. Pozitiven pogled na svet, iskanje dobrega v ljudeh..pozitivna energija. Delam stvari, ki me dejansko veselijo, družim z ljudmi, ki so mi pomembni. Zadovoljen sem sam s sabo in imam tako močno mnenje o sebi, da se mi zdi, da je ni stvari, katero bi si zaželel, in je nebi mogel doseči.

Optimističen, samozavesten, mogoče celo samovšečen?  Niti ne. Trdno stojim z obema nogama na realnih tleh. Vem, da verjetno ne bodo vsi cilji doseženi, vendar si jih upam izzivati.

In iz tega razloga komaj čakam, da začnem z novim poglavjem. Visoki cilji so postavljeni v 2016. letu!

Vzemite si čas in pomislite na svoje 2015. leto. Pomislite na trenutke, spomnite se ljudi, podoživite čustva..nasmejte se :) Ne bojte se delati ciljev za prihodnost..ne bojte se prihodnosti, izzivajte jo.

Še prej pa preživite najdaljšo noč z najbližjimi, naredite si ta večer poseben nato pa pogumno naprej..

Vse dobro vam želim v prihajajočem letu.

Kako manipulirati z ljudmi

Vsi si želimo neke moči. Moči, da bi nas poslušali, da bi nam sledili. Da bi imeli oblast nad drugimi..
Družba nam ves čas vceplja v glavo, da moramo biti boljši od drugih. Vedno prisotna tekmovalnost, ki včasih prestopi okvire poštenega "boja".


Osebno se mi zdi to en kup negativnih stvari. Vendar kjlub temu zelo resničnih. Izgublja se čut do sočloveka. Stremimo v prihodnost in nimamo časa obrniti glave ter pogledati svet, ki nas obkroža. Staramo se, ljudje okoli nas se starajo, pa se tega ne zavedamo, dokler nismo prikovani na posteljo. Dokler ne rabimo teh ljudi, da se opremo na njih.


Nočem gledati na svet tako. In tudi ne gledam. Predvsem zagovarjam, da smo mladi tisti, ki bi morali navdihovati, dajati upanje. Živeti z odprtimi očmi, z očmi za druge.


Voditi ljudi, manipulirati z ljudmi. Besedna zveza z nekim grenkim priokusom. Nekako "grdo" se sliši. Manipulirati z ljudmi. Noben nima pravice, da bi lahko upravljal z nekom..
Zakaj kar naenkrat tako močna beseda?


Kaj pa če se ljudem bolj posvečaš? Če posvetiš svojo pozornost neznancu, pozdraviš, se nasmehneš.. Ob naslednjem snidenju pa se ti nasmeh vrne. Se počutiš vredu, nekako bolj zadovoljnega. Dejstvo je, nasmeh te pogreje tam nekje pri srcu :) Je to manipulacija? Gre morda za egoizem? Narediš nekaj dobrega, da bi se na koncu ti počutil bolje. A res na koncu konca ljudje mislimo le nase?


Kaj, če bi manipulirali z ljudmi na ta način? Osrečili sebe s tem, da bi pričarali nekomu drugemu nasmeh na obraz?
Naj gledamo na to kakor koli, rezultat je na koncu enak. Pozitivna energija, ki je primanjkuje v današnjih časih, med današnjimi ljudmi.


Pogosto pomislim na odnose med ljudmi. Kako malo je potrebno v bistvu. Tako malo, pa bi vsem bilo lažje, vsem bi bilo lepše. Ljudje smo socialna bitja. Ustvarjeni za to, da smo v skupini. V skupini se počutimo bolje, smo mirnejši, varnejši. Želimo pripadati nečemu, nekomu.


Pogledam okolje v katerem živim. V študentu se načeloma vsi pozdravljamo, oddajamo neko pozitvno energijo doma, pripadnosti. Slabih 50 metrov od vhoda se ne poznamo. "Ne vem, če živi pri nas", glavo v tla in grem dalje..
Tečem na Šmarno goro, slišim svoje sopihanje ter sopihanje "somučenikov". Pozdravim, morda dodam kako besedo, da bi nam bilo lažje v tej "borbi". Pred tem srečam te "mučenike" na parkirišču..neznanci. Glavo v tla in grem svojo pot. Pot, ki si jo bomo delili čez par sto metrov.


Od sostanovalcev, tekačev, kolesarjev, sošolcev, sodelavcev..vsak pripada neki skupini. Skupini ljudi s podobnimi interesi, željami, cilji. Vendar se počutimo del te skupine, ko smo v njej. Zakaj se spremenimo, ko izstopimo? Mar pozabimo, da smo vsi ljudje?  Vsi iz ene velike skupine, ki je rojena, da bi živela skupaj.


Težko je razdreti te skupine, izbrisati njihove meje. Biti človek kot si, tudi do drugih, četudi nimajo podobnih interesov, želj oziroma ciljev.


Bodi prijazen, odprt, dostopen za drugačnost. Pozitivno "manipuliraj" z ljudmi, izbriši meje, ki so med nami..

Lastna hvala, slava mala?

Zadnje leto je bilo zame atomsko. Res se mi je dogajalo (in se mi še vedno) na polno. 

Ciljam predvsem na modeling. Stvar, ki se pred leti niti približala ni mojim mislim. Zdaj sem ponosen nase ravno zaradi te "stvari". Kako je življenje zanimivo.. Vsakič znova nas preseneti. Odpre se nam pot, za katero nikoli nismo vedeli, da sploh obstaja.

Normalno sem treniral v fitnesu. Tako se je vse začelo.. Ponujena mi je bila pogodba. Drugačna pogodba, kot pogodbe o katerih sem sanjal. V sanjah otroštva, zgodnjih mladostnih letih, mi je vedno znova bila ponujena pogodba igranja za kak velik nogometni klub. A postal sem model. Podpisal pogodbo, oddelal par revij, se prijavil na mistra Slovenije, kjer sem bil izbran med top5. Par dni za tem odpotoval v Milano, med drugim na modni pisti nosil oblačila Dolce&Gabbane, se pojavljal v slovenskih revijah, na televiziji, bil povabljen v radijsko oddajo.. V novi sezoni Mistra Slovenije sem bil izbran med komisijo, da bi pred parimi dnevi finalistom tega projekta predaval o modelingu, delil z njimi svoje izkušnje.

Ko sem se pripravljal na to predavanje, brskal po zgodovini facebooka, sem se v bistvu šele začel zavedati kaj vse se mi je zgodilo, kaj vse sem doživel, kaj vse dosegel. 

In ja, dosegel sem že nekaj. Ponosen sem nase. In lahko sem. Ljudje se moramo zavedati svojih uspehov in se ceniti. Ne hvalim se, daleč od tega. Samo ponosen sem nase. Lep občutek.. 

Ponosen sem nase, ker vem čez kaj vse sem šel, da bi se mi življenje odvijalo tako, kot se mi je. Česar vsemu sem se odpovedal, kakšno željo sem imel, kako discipliniran sem bil, kako trdo sem delal..

Se hvalim? Ne vem.. Iskreno, ne počutim se najbolje, ko to pišem in še bolj neprijetno mi je, ker vem da bo to nekdo prebral. Ne vem čemu tak občutek. 

Karakterno sem tak, da se nočem pretirano izpostavljati. Nekako se bolje počutim, če poslušam druge, kot pa da govorim o sebi. Vendar me je življenje do zdaj naučilo, da tiste, ki bodo molčali, noben ne bo slišal in tiste, ki se bodo skrivali, noben ne bo videl..

Če želiš biti uspešen, moraš biti boljši od ostalih, moraš izstopati od povprečja, biti drugačen ter si upati. Moramo se zavedati svojih vrednot in jih pokazati. Upati si narediti korak, ki ga drugi ne upajo. Narediti kar drugi ne zmorejo. Pokazati svetu česar smo zmožni. Nenazadnje dajemo svetu. Naša dejanja, besede vzbujajo čustva in prav je, da jih delimo. Na ta način rastemo in ostalim omogočamo, da rastejo z nami.

Verjamem v te besede in zato "se hvalim".

Živimo v svetu, kjer se moramo boriti zase, kajti noben drug se ne bo namesto nas. 

Če imaš lep glas-poj. Imaš mirno roko-riši. Bogato domišljijo-ustvarjaj. Ne boj se izstopati. Bodi opažen. Bodi ponosen nase. Ni boljšega občutka kot biti zadovoljen v svoji koži. 

Dober dan za rojstni dan

24.

Uau. Seveda to niso neka leta..ampak jih doživljam posebno. Bom rekel, da so najboljša leta! Zakaj? Ker se tako odločiš..odločiš se biti vesel, srečen, zadovoljen. 

In ja..sem vesel, srečen, prezadovoljen! Poln življenja res. 

Ta "moj" dan je bil res moj. Prav res LEPO sem ga preživel. Nasmeh je bil ves čas na mojem obrazu. In to se mi zdi nekako najpomembnejše. Biti vesel, srečen, zadovoljen ;) 

Živimo življenje, kjer vse leti mimo nas, lovimo nek tempo, ki ga komaj dohajamo. Vsem se nam mudi, pa redko vemo kam tako hitimo. Nekako zmanjka časa za stvari, ki so nam pomembne. Na žalost za ljudi, ki so nam pomembni. Obljubljamo, in te obljube so verjetno res iskrene, pa si nekako ne moremo vzeti časa, da bi poklicali, kaj napisali, obiskali.. 

Hvaležen sem za vsak trenutek, ki sem ga namenil nekomu drugemu. Ti trenutki štejejo. Iz teh trenutkov rastejo prijateljstva, ljubezni. Kaj je v življenju pomembnejše, kot živeti življenje z nasmehom na obrazu ter ljudmi, ki te obdajajo, katerim lahko rečeš prijatelji?

Vsak "podarjen" trenutek mi je bil poplačan danes. Danes na "moj" dan. Preživel sem ga z ljudmi, ki mi pomenijo, bil sem s prijatelji, starši, vsemi, ki so si vzeli čas, da mi namenijo trenutek. Vsaka želja povedana, napisana ti napolni srce. In polno srce ti nariše nasmeh na obrazu. Ta nasmeh, ki ga nosim že cel dan na sebi.

Za mano je res neverjetno leto. Leto, ki mi je toliko tega dalo, tudi vzelo, pa vseeno ogromno naučilo.

Starejši sem, jebiga..hočeš, nočeš tako mora bit :))  in hvala bogu, da je tako:)

Hvala vsem, ki ste se spomnili name in naredili ta dan moj dan.

Mama naredila zdravo torto! ;)