Smo leta 2018. Iz leta v leto enaka
vprašanja: že?? Kako?! Kdaj je šlo mimo? Hkrati opažam, da mi iz leta v leto to
zavedanje poveča procent zaskrbljenosti, dvomov, nekih skrbi..
Je to normalno? Verjetno je. Neka
kriza identitete. Verjetno nisem edini mladostnik (oz. zrel mladostnik, ali
mlad odrasel - saj ne vem kaj je huje), ki se sprašuje, kako zdaj naprej, ali
je sploh imelo smisel to, kar sem počel do zdaj, bi v preteklosti moral
sprejeti drugačne odločitve, bi moral igrati na karto varnosti v prihodnje ali
bi si moral upati "to dream big"?
Kaj pa odnosi? – it's
complicated, bi se verjetno glasil nek univerzalen odgovor mladih. Hkrati
razmišljam, če je res tako "complicated". Spoznaš punco/fanta, gresta
čez proces spoznavanja, se ujameta (ali pač ne) in gresta z roko v roki naprej
(oz. vsak svojo pot). Tako je vsaj bilo nekoč. Po drugi strani pomislim – pa je res tako bilo nekoč? Ne vem, verjetno
odvisno koga izmed "zrelih odraslih" poslušaš spominjati se svojih
mladih dni.
Vidim pa, kako približno to
poteka danes. Pravzaprav enako. Zgolj z razliko, da je "complicated"
že preden se kar koli začne.
Mladi imamo možnosti. In to
ogromno le-teh. Hvala bogu! – če veš kaj iščeš. Pa pomislim..že na trgovinski
polici oklevam, katero izmed 15 vrst mleka naj vzamem, kako naj potem vem, kaj
iščem v odnosu?
Po mleko moram vsaj v trgovino,
se obleči, vzeti s sabo platneno vrečko (!) ter se odpraviti "na
misijo". Za odnos ne rabiš nič od tega, še nobene "vrečke" na
začetku ne. Rabiš zgolj par dobrih filtrov, malo smisla za fotografijo in si
"good to go". Tinderji, Instagrami, Grindrji, itd… Dobro se zapakiraj
in "akcija". Edino vprašanje, ki si ga lahko postaviš na začetku je,
kaj si želiš: "da bi se spoznala ali da bi se požgala"? Pravzaprav..še
to je odveč. Bova se najprej samo spoznala. Če si ne bova všeč, pa upam, da se
bova vsaj požgala.
Z možnostmi, da spoznaš nekoga,
ki ti je všeč na podlagi tega, kako si "zapakiran", ni nič narobe. In
super je, če veš, da si ti tej osebi prav tako všeč – "it's a match!"
Dajva se spoznati, zakaj pa ne. In če/ko
stvar preraste v "nekaj več", postane še za potenco bolj
"complicated".
Proces spoznavanja ima svoj čar. V
bistvu je zakon! Toliko novih stvari, informacij, strasti.. Vendar, če sta si
povsem iskrena, lahko kaj kmalu ugotovita, da to več nista osebi, ki sta bili
"zapakirani" na telefonu. "Zanimivo, pa sem mislil, da te
poznam. Aja ne..v bistvu sem si zgolj ustvaril neko sliko o tebi, še preden sem
te spoznal."
To nam je verjetno vsem znano.
(Mislimo, da) poznamo osebo, še preden se rokujemo z njo. Deloma smo sami odgovorni
za tako situacijo. In sprašujem se, ali se mladi izgubimo v tem, kako se želimo
predstaviti svetu? Si to res ti? Ali si zgolj silhueta (obris) podobe, ki jo
želiš pokazati svetu? Podoba, ki jo ustvariš, da bi drugi imeli
"boljše" mnenje o tebi. Da bi ti mogoče celo zavidali. Uuu – to je
seksi.
Ampak zdaj sva se "odpakirala".
Poznava se. Spoznala sva tudi lastnosti, ki nama niso najbolj všeč drug pri
drugem. In začneš dvomiti. Me motijo te lastnosti? Me motijo do te stopnje, da
mi grejo na k*rac? Ali "to ni to?" Poiščem raje kaj boljšega? Ker
nenazadnje – možnosti je ogromno! In lažje je zamenjati, kot vztrajati, mar ni?
Se v današnjem svetu sploh
potrudimo še za kaj? Spoštujemo osebo ob sebi? Jo poslušamo, ali smo zgolj
toliko pozorni, da znamo odgovoriti na vprašanja, ki nam jih postavlja? Ko se
pojavijo problemi..jih rešujemo ali raje prikrijemo, ker smo bolj kot na lasten
odnos osredotočeni na osebe, ki so "popolno zapakirane" in nas
bombardirajo iz vseh strani?
In tudi če/ko nam uspe zgraditi odnos..
Ga negujemo, ga vzdržujemo? Ali ga vzamemo za samoumevnega? Smo odprti za
pogovore, usklajevanja ter prilagajanja? Nam je odnos pomemben v tolikšni meri,
da lahko rečemo: "samo, da sva skupaj, vse ostalo se bo uredilo.."?
Je v svetu, ki nas uči osredotočati se zgolj nase, kaj takega sploh še možno?
Pa pomislim, kdo si še
"upa" poročiti se dandanes? Zaobljubiti nekomu večno zvestobo (in to
pred bogom – ha!) ter biti pripravljen izgubiti pol svojega premoženja, če se
kaj izjalovi?! To moraš imeti jajca! – ali pa pravo ljubezen?
Hmm..it's complicated. It's
jebeno complicated. In okolje, ki nam tako radostno ponuja vse te možnosti, nam
vzdiguje ego, nas celo kuje v zvezde, ker "impossible is nothing", nam
pravzaprav ne olajšuje ničesar. Mogoče ravno obratno.
So potem takem odnosi, ki jih
gradimo mladi obsojeni na propad? Daleč od tega. Verjetno pa moramo v njih vlagati
več energije/časa/želje… kot se nam zdi potrebno.
In če se še enkrat vprašamo: "bi
se spoznala ali bi se požgala"? – bodimo vseeno iskreni pri odgovoru. Ker
za katero koli izmed možnosti se odločimo – dajmo se potruditi. Res je vredno.
Tako bomo v vsakem primeru zadovoljni..ob tem pa osrečimo še osebo ob nas😉
Ni komentarjev:
Objavite komentar