Tehnološki mrk

Tokrat bi rad predstavil izkušnjo iz svojega prvega obiska modne prestolnice. Izkušnjo, ki se mi zdi, da je name tako vplivala, da sem se takrat iz Milana vrnil drugačen. Bolj srečen in vesel, pozitiven nasploh. Nekako se mi zdi, da sem na življenje začel gledati drugače, začele so me zanimati stvari, katerim prej nisem posvečal pretirane pozornosti. Začel sem razmišljati kako čim bolj izkoristiti dan. Vsak dan posebej, iz vsakega dne iztisniti čim več.

3.junija sem torej prispel v Milan, prve tedne spoznaval modni svet, odkrival mesto in se imel res lepo. Po približno treh tednih, pa se mi je iznenada ugasnil telefon. Brez kakršnega koli razloga, enostavno prenehal je delovati in ni se več prižigal-basta, finitio, kot bi rekli Italijani. (kasneje so mi na servisu povedali, da je razlog padec v vodo izpred dveh mesecev in posledična oksidacija-naj jim bo) Biti brez telefona, res nerodna stvar! Kaj početi, ko si zdoma in ti je dolgčas?? Nič več osveževanja novic na Facebooku ter Instagramu. Nič več brskanja po Googlu. In to v Milanu, kjer se odpraviš na castinge okrog 9h in se vračaš pozno popoldan. Vmes pa imaš med potovanjem iz enega konca Milana na drugi, časa na pretek. In kaj naj zdaj s tem časom? Sila nerodna stvar!

Hvala bogu, se castingi končajo in se vračaš v stanovanje, kjer ti računalnik da nujno potrebno dozo po socialnih omrežjih. In potem si »srečen«, ker veš kaj se dogaja v svetu. Zabubiš se pred računalnik, spregovoriš par besed s cimrom, za tem pa se oba posvetiva osveževanju »sveta«. 

Ampak glej ga zlomka, par dni po slovesu telefona se je začel tudi računalnik čudno obnašati. Začel je sopihati ter postajat vse glasnejši in nenormalno vroč. Naposled vendarle ni preživel te bitke in tako sem v enem tednu ostal tako brez telefona kot tudi brez računalnika. In to v 21. stoletju.. Katastrofa!

Brez, da bi se zavedal, sem takrat šele začel živeti. S sabo sem imel knjigico z naslovom Alkimist. Oz. Alchemist, Paula Coelha (angleški izvod). To knjigo sem imel v kovčku že skoraj eno leto, večkrat sem začel z branjem, vendar nikakor nisem uspel vztrajati. Nikoli nisem veljal za ljubitelja knjig in branja nasploh. Vendar zdaj sem imel čas seveda! In sem začel..

Knjigo sem nosil s sabo na castinge, bral sem na metroju, tramvaju, v stanovanju..vsepovsod. Res neverjetno, kako sem se lahko poglobil v to knjigo. V tistem trenutku sem se neverjetno poistovetil z njeno zgodbo. Dala mi je toliko navdiha, življenjske energije, motivacije..

Če s par stavki povzamem njeno bistvo: govori o mladem pastirju, ki sledi svojim sanjam o zakladu. Na poti, do obljubljenega zaklada sprejema nove izzive, uči se iz neuspehov in dojema kako je vse zapisano v vesolju, kajti vsaka stvar se zgodi z nekim razlogom. 

Ravno to sem potreboval takrat. Res se me je dotaknila ta knjiga.. :)

Ob povratku iz Milana sem si želel še več takšnega branja. Izposodil sem si knjigo Zakon privlačnosti, ki opisuje moč pozitivnih misli. Malo se mi je preveč zdela kot neko pranje možganov, pa vseeno..iz nje sem vzel tisto kar mi je bilo všeč. In tako sem počasi na stvari začel gledati drugače. Iz vsake negativne izkušnje sem poskusil najti dobro stvar ter nasploh iskal razloge za srečo in dobro počutje. Namenoma sem se trudil biti bolj vesel. In moram priznati, da je delovalo. V bistvu deluje še zdaj!

Prej sem veljal bolj za nočno ptico, ki se ob prebujanju odloča ali naj zajtrkuje ali naj še malo počaka do kosila (šala na račun dolgega spanja, če kdo ni dojel, hehe). Zdaj se zbujam občutno prej (tudi med vikendi!), ker enostavno želim vsak dan izkoristiti!. Nočem početi stvari, ki se mi zdijo potrata časa ter mi ne pomenijo ničesar. Želim si biti produktiven ob vsem kaj počnem. Uživam ob branju ter kot vidite sem začel pisati (to je vsekakor nova stvar zame!). Prav ta blog je nastal iz preprostega razloga: dobre volje!

Ravno to »življenje« življenja se mi zdi najbolj pomembno. Poskušam živeti za vsak trenutek posebej, ne obremenjujem se s stvarmi ki me čakajo ali s stvarmi za mano. Živimo zdaj, tukaj, ta trenutek.

Investiranje v življenje :)

Začenja se december, za mnoge ljubši mesec leta in tudi zame mesec, ki vsekakor veliko obeta. Letos sem se ga še posebej veselil, glede na to, da ga bom v večini preživel v Milanu. Malo sem že preveril kje se bodo skrivale kake stojnice s kuhanim vinom in piškoti:) (bom pogrešal Ljubljanske kuhančke ob siju božičnih lučk, priznam). Milan sicer ne slovi po nekem posebnem božičnem vzdušju, pa sem kljub temu prepričan, da lahko kaj zanimivega pričara ;)

Letos bom stiskal pesti za bel decembrski Milano :)

Ko sem novembra pakiral za odhod v Italijo, sem si obljubil, da moram tokrat čim več doživeti, videti in občutiti. Čeprav gre za, recimo temu poslovno potovanje, saj je prvotni cilj vseeno delo v svetu mode ter seveda zaslužek, pa želim še vedno uživati. Dejstvo je, da je vse nekako pogojeno z denarjem, kajti življenje v Milanu je kar drago. Še posebej cene nepremičnin so za moj okus pretirane: najpreprostejša samska sobica od 350€/mesec, garsonjerica (v katero sem se ravno priselil (juhu!) in si jo trije delimo) 1000€/mesec. Potem tako imenovani "luksuz". V mislih imam nočne izhode, kjer so vstopnine za klube 20€, garderoba 5€, ena pijača pa 10-15€. Res je, da je tovrsten "luksuz" nepotreben, vendar se pri 23. nočem vrniti v Slovenijo brez, da bi v Milanu enkrat dobro zažural! :D

Če se torej vrnem k denarju.. Ni vse v denarju bodo rekli eni, vsekakor se strinjam s tem, vendar bodimo odkriti..več možnosti imaš, če si lahko več privoščiš. 

Jaz poskušam najti pravo mero med hranjenjem in porabljanjem denarja. Trudim se imeti vedno na razpolago nekaj denarja na računu ali v denarnici. Ko pa se ga nabere malo več, pa ga z velikim užitkom porabim. Nikakor ne veljam za zapravljivca, ki zapravlja na stvareh, ki jih ne rabi oz, ki niso nekako nujne. Ni pa mi problem porabiti denar za nekaj, kar mi bo ostalo. Ostalo na meni, ob meni ali v meni :) Naj gre za kos oblačila ali pa potovanje, ki mi lahko toliko tega da.  

Menim, da bi moral vsak mlad izkusiti čar zapuščanja doma za krajše ali daljše obdobje. Kajti potovanja so tista, ki ti ponudijo vse to, po kaj sem prišel letos v Milano. Doživeti, videti in občutiti ter hkrati uživati. Zato pa čim več potovati, če se le da! Ob tokratnem obisku Milana sem si zadal cilj: Obiskati Firence ali pa morda tudi Rim! In to v predbožičnem času..noro! Mislim, da je zdaj prava priložnost, da se en vikend odločim in enostavno grem :) Glede na to, da pridno delam showroom za Just Cavalli, torej služim denar, imam takoj možnost vlaganja v nova doživetja ;) 

Če kdo enostavno ni ljubitelj potovanj oz. ne vidi nič posebnega v tem..nič hudega! Vsak ima zagotovo neko stvar, ki ga veseli, v kateri uživa. Pomemben je občutek radosti in veselja, neke pozitivne energije. Pri meni to vzbuja vsekakor še nogomet in zato imam tudi željo, si v živo ogledati tekmo na kultnem stadionu San Siro. 80.000 navijačev, noro vzdušje, svetovno znani nogometaši..noro! 

Pester december je torej pred mano :) Vendar tudi pred vami! Ni potrebno biti v Milanu, da občutiš veselje, srečo in zadovoljstvo. Vsak ima nekaj svojega, ki mu pričara nasmeh na obrazu in pogreje srce. Le malo se je potrebno potruditi :)

Meni, tudi če ne uspe uresničiti nič od naštetih želja in ciljev, ne bom razočaran, v kolikor bom le aktiven, produktiven, potem bom tudi zadovoljen. Nočem, da bi se po mesecu in pol v Milanu vrnil domov, se ozrl nazaj in se vprašal, kam je šel ta čas.. 

Zato pa akcija, izkoristimo december, naj bo nepozabno!

Prvo javljanje v živo iz Milana:)

Koončno vikend in končno malo časa, ki ga lahko posvetim sebi:) Torej od ponedeljka do danes je minilo 5dni aktivnega dela. Aktivnega obiskovanja castingov. Še prej sem se seveda vselil v agencijsko stanovanje. Tokratni cimri prihajajo iz Brazilije, Španije, Izraela ter Italije. Pisana družba vsekakor, ampak najbolj pomembno je, da se super razumemo. To je tudi en velik čar modelinga..spoznavanje novih ljudi, njihovih običajev (med drugim načinov kuhanja, kar me še posebej zanima) in sklepanje novih poznanstev, prijateljstva.. Glede castingov, ti seveda niso kaj preveč naporni, ampak vso pešačenje in potovanje po celem Milanu te počasi a vztrajno utruja. Za povrh je do četrtka konstantno deževalo. Res zoprno vse skupaj. Naj dodam še, da izgleda da odtoki v Milanu niso najboljši, kajti vračanje iz fitnesa v sredo se je končalo kot prava vodna odiseja:

Poplavljene ter zaprte ceste, zaustavljen javni promet..čevlje v roko in gremo!

Do petka so še vsi castingi bili negativni. Nikjer nisem vzbudil pretiranega zanimanja, večina klijentov se je samo zahvalila (grazie) in mi z nasmeškom vrnila book. Hvala bogu imam izkušnje z zavrnitvami iz prve sezone v Milanu, tako, da se nisem pretirano obremenjeval in sekiral. Nasploh je v modelingu ogromno zavrnitev in negativnih odzivov, vendar na to moraš biti pripravljen in verjeti, da pride tvoj trenutek, ko moraš zasijati. Če povzamem prvih par dni (do petka)..lahko rečem,da ni bil najbolj prijeten uvod v novo sezono.

AMPAK!!! Že v prvem tednu (v petek) je prišel tisti trenutek, ko sem moral zasijati s polnim sijajom. Šlo je za casting za showroom Just Cavalli-a. Bom najprej razložil kaj pomeni, če delaš showroom. Delaš torej v stavbi določene znamke (velika hala z oblačili), kamor prihajajo naročniki te znamke gledat kakšna oblačila se prodajajo. Tvoja naloga je tako,da si oblečeš to kar si naročnik zaželi. Ne gre za pretirano zahtevno delo, vendar traja od 6 pa tudi do 10ur dnevno, več dni. Boljši modeli se showrooma izogibajo, ker na ta način zamujaš ostale castinge. Vendar za začetnike v modelingu je super, ker gre za zagotovljen denar. In denar je vsekakor pomemben! ..Če se vrnem na casting: po pomerjanju oblačil se mi je zdelo, da sem jim nekako všeč. Dali so mi za pomerit celo dvoje hlače! Kar je že uspeh..to že nekaj pomeni, hehe:) Poln upanja sem zapustil casting ter se počasi vračal proti stanovanju, ko so me že klicali iz agencije. Res sem jim bil všeč, booker mi je sporočil, da sem dobil delo in da začnem v ponedeljek.

Komaj čakam torej ponedeljek!!

The fashion capital Milano

Kovčki pripravljeni, natovoren od glave do pet in pripravljen! Pripravljen na nove dogodivščine, izzive v prestolnici mode. Torej za par ur krenem svojo pot iz Ljubljane do Milana. Če koga zanima, je najbolje potovati s prevozi, ki vozijo na letališča. Vozniki so večinoma zelo ustrežljivi in te lahko zapeljejo v mesto za 40€. Komaj že čakam res, nevem če bo kaj od spanca nocoj :)

Preden odpotujem, bom še malo obudil spomine kako je to izgledalo prvič..

Vse se je začelo že ob koncu marca, ko sem z agencijo opravil prvo profesionalno fotografiranje. Zakaj profesionalno? Ker je celotna ekipa profesionalcev, od fotografinje, stilistke do vizažistke. Luštna ekipica res :) Torej kmalu za tem sem dobil slike, posnel predstsavitvene videe ter catwalk (hoja po pisti), nakar je agent to vse poslal v Milano na več agencijskih hiš. Potem pa čakanje na njihove odzive... Slab mesec sem čakal, skoraj vsak dan klical agenta če je dobil kakšen mail z Italije. To čakanje me je res ubijalo :D 10. maja (prav spomnim se) mi je agent sporočil da imamo agencijo. Major Model Management se je zanimal zame in so želeli, da pridem. Noro! Res nisem mogel verjet, da grem v Milano. In to kot Model! 

Slike iz prvega fotografiranja z Ano Gregorič

3. junija sem potem prvič šel novim izzivom naproti. Svetu, ki ga sploh nisem poznal, a sem si ga tako silno želel. Po prihodu v Milano sem najprej šel na agencijo. Ogromna graščina, pred njo parkiran Ferrari..haha prava dobrodošlica je bila:) 

Vhod v rezidenco Major-ja

Ampak potem sprejem ni bil ravno najbolj prijeten, predvsem glavni booker (agent zadolžen zate, ki ti ureja castinge ter dela in nasploh vse) je bil povsem hladen in me svaril, da glede na to, da je to moja prva sezona ne smem pričakovati veliko in da je trg zelo zahteven. Iskreno povedano, sem bil malo prestrašen takrat :D Podpisal sem pogodbo za 2 leti, kar mi ni bilo najbolj po godu, saj se mi je zdelo to malo predolgo obdobje. Naslednja stvar, ki človeka zmoti v pogodbi, je vsekakor dejstvo, da agencija pobere 50% tvojega zaslužka. Hja, ogromno..ampak sem potem naknadno izvedel, da je to vsepovsod tako in da se žal moraš sprijazniti s tem. Dobil sem book (knjiga v ketero vstavljaš svoje fotografije), booker mi je podal par nasvetov glede samega mesta in me napotil v agencijsko stanovanje. 

8 fantov v enem stanovanju, z eno kopalnico ter eno kuhinjo. Ja, tako izgleda agencijsko stanovanje. Tudi ne najbolj po pričakovanjih :D Po spoznavanju s fanti je bilo potrebno urejat stvari kot je italjanska simka za telefon, mesečna kartica za metro in podobne pomembne malenkosti. 

Ko je bilo vse urejeno po je že šlo za res! V Milanu sem bil šele par ur in že prvi casting. In to Giorgio Armani! Noro! 

Castingi izlgedajo tako, da prideš do naročnika (npr. Armani), kjer pokažeš svoj book, se sprehodiš kot po pisti, te fotografirajo in če si jim všeč, ti dajo še kaj za oblečt. Vsakič, ko ti ponudijo, da si pomeriš njihov suknjič je dober znak, ker pomeni, da si jim všeč. Če te še zaprosijo, da si pomeriš hlače se ti pa že zasvetlikajo oči:) 

Po castingu sem šel nazaj v stanovanje na druženje in spoznavanje z ostalimi fanti iz celotnega sveta. Počasi začel spoznavat mesto in se zavedat kje dejansko sem in kaj delam :D ves čas pa v meni neka posebna trema pred neznanim. Moram priznati, da so zdaj občutki podobni, ampak takrat je bilo prvič in zato vsekakor nekaj posebnega.

To so bili vrhunci prvega dne v Milanu izpred 5. meseci. O ostalih dogodivščinah bom vsekakor še pisal v prihodnjih objavah. Zdaj pa spat...vam pišem iz Milana! ;)

Koga bo zanimal tale blog? Moda, modeling, manekenstvo..

Biti maneken je privilegij. Pika. To ne more biti vsak. Dejstvo.
Zase težko, oziroma nerad rečem, da sem maneken. Sem visok mladenič vitkega stasa, ki "paše" v okvir tako imenovanega manekena. In ker smo si ljudje različni, tako po osebnosti kot po izgledu (hvala bogu) ne ustreza vsak "zlatim" meram. Pa čeprav bi si kdo še kako želel, žal narava oz. genski zapis naredi svoje. In glede na to, da sta mi starša "zagotovila dobre gene", lahko iz prve roke delim svoje izkušnje, občutke ali dogodke, ki sem jih doživel, pa jih ne more vsak.. :)

Če ne v modelingu, pa kje drugje ;)

Kot pravim, nerad si rečem maneken, vendar s ponosom povem, da se ukvarjam z manekenstvom. Vendar na ta "posel" ne gledam zgolj iz poslovnega vidika, ampak predvsem življenjskega. Cilj mi je čim več potovati, spoznati čim več ljudi, slišati čim več jezikov, doživeti čim več nepozabnih trenutkov. Vsekakor je lažje, če ob tem še zaslužiš. Ker v manekenstvu to gre z roko v roki, ni čudno da zveni kot popolno življenje. Ravno zaradi tega toliko mladih išče priložnost v tem. Vsi bi radi obogateli, prepotovali svet ter se hkrati noro zabavali. In to samo na račun svojega izgleda. Noro!
Zato pa ni čudno, da je v Milanu skoraj vsak 5. mimoidoči model. Pretiravam, pa vendar..konkurenca je res ogromna. Vsi lovijo/mo sanje.

Javnost vidi tiste uspešne. Tiste na naslovnicah, jumbo plakatih. Hkrati pa pozablja na ostalih več tisoč, ki jim ni uspelo.

Niti četrtina modelov samo iz moje agencije v Milanu

Vsi, ki vas zanima to področje vam bo zagotovo zanimivo spoznat tudi zakulisje vsega modnega dogajanja in neko realno sliko vsega. Ne cedita se med in mleko, verjemite.

Osebno se zavedam situacije, vendar vseeno menim, da mi modeling lahko kljub vsem tveganjem ponudi veliko več kot denar, uspeh ali po drugi strani neuspeh. Izkušnja je tista, ki me vleče naprej in dejstvo, da imam privilegij doživljati vse to.

Koga bo zanimal tale blog? Mlade, mlade po srcu, vse!

Recimo, da ste me v prejšnji objavi spoznali. Oziroma spoznali ste mojo preteklost, izvedeli s čim se trenutno ukvarjam in kar bi rad počel..aja ne, tega ne veste, ker tega še sam ne vem :)

Veliko stvari me zanima, novim stvarem dajem priložnost in ugotavljam, spoznavam kje se najbolje počutim. Imam smešno težavo..česar koli se lotim, mi gre kar dobro od rok. Karkoli naredim je dobro. In kaj je narobe s tem? Zakaj je to težava? Bom kar direkten..povprečnost ubija. V današnji družbi biti dober enostavno ni dovolj. Vedno se išče tisto najboljše in zato je skoraj lažje biti v določenih stvareh slabši in imeti področje v katerem razturaš! Zdaj ko malo pomislite..vam je znano? Dolgo časa mi je to predstavljalo problem in posledično skrbi. Imel sem obdobje, ko sem se malce zaprl vase, razmišljal kaj je področje kjer razturam..nisem ga našel, zato spet slaba volja.. Vendar zdaj, ko se pogovarjam z bližnjimi, vidim da je to enostavno del mladosti. Redki so tisti, ki vejo kaj si želijo početi do konca svojih dni. Vendar a ni to čar, da si mlad in da se spoznavaš in ugotavljaš kaj, s kom in kako. Sprosti se in uživaj ;)

Velikokrat se mi misli začnejo zapletat in začnem filozofirat s samim sabo. Prej mi je to znalo povzročat skrbi in gubat čelo..kar pa nikakor ni vredu! Začel sem se pogovarjat, mislim da smo si mladi, kakor koli se razlikujemo med sabo, po drugi strani zelo zelo podobni. 

Zato se bo v tem blogu marsikdo našel, videl, da njegove skrbi v bistvu niso samo njegove. Verjamem, da ti bo lažje, če boš videl, da sem se tudi jaz z enako težavo že ubadal ;) 

Po drugi strani vsi drugi, ki vam je mladost že malo pobegnila..Vam bo pa prijetno prebrat s čim se ubada današnja mladina..mogoče tudi vaši otroci. Lahko nam tudi svetujete ;)

Sem mlad in uživam to obdobje. Mladost je samo ena, želim jo izkoristi maksimalno!

Gremo naprej!

Kaj pravi Google: Aljoša Kuzmanovski..

Glede na to, da »uncle Google knows everything« mi je prav zabavno vpisat svoje ime ter priimek v iskalnik. Priznajte, da ste tudi vi že to storili;) Pa poglejmo kdo sem jaz:

..če pogledamo še na 2., 3. stran, zasledimo še različne nogometne zapisnike, omenjeno je tudi športno društvo KinVital,.. in ja, to sem jaz. Google res veliko ve, vendar bo bolje, da vam iz prve roke povem kaj o sebiJ

Če gremo v pogledat moje otroštvo, puberteto in začetek mladosti, me boste našli z nogometno žogo na igrišču. Do srednje šole mi je bil nogomet vse na svetu, v gimnaziji sem ga dokaj uspešno usklajeval z šolo, a z začetkom študija ter selitvijo v Ljubljano pa sva se počasi začela oddaljevati. Kot 9 letni mulc sem se veselil naziva državnega prvaka, ob zaključku osnovne sem bil tudi na sprejemcih za nogometni razred v Ljubljani, večkrat sem bil povabljen v druge, večje klube.

Državni prvaki u-10 ter tekma proti Leeds Unitedu 

Vendar nisem zapustil svojega Ljutomera. Odločil sem se za »varnejšo« pot in ostal doma, vpisal gimnazijo ter igral 2.kadetsko in mladinsko ligo. Ne obžalujem odločitev. Kljub temu pa večkrat pomislim, kaj bi bilo če bi odšel v Ljubljano že takrat, ali pa vsaj prestopil v kak prvoligaški klub..

Študentska leta: žur, brez treningov, učenje in naposled modeling. Ljubezen in strast do tega športa sta postali bolj neka obveza, v kateri več nisem užival. Odločitev, ki sem jo v sebi sprejemal zadnji 2 sezoni, je bila kar šok za vse. Čeprav mi je bilo težko vsem razlagati kakšen je postal moj odnos do nogometa, vem da sem storil prav. Zdaj še zmeraj z veseljem pridem pogledat svoj NK Ljutomer, se s fanti podružim po tekmi, vendar kopačk več ne obujem.

Zgodba o manekenstvu je dobila svoj uvod kot strela z jasnega. Naenkrat, brez kakršnega koli opozorila. Pozimi 2013 sem se v fitnesu pripravljal na spomladanski del prvenstva, ko me je ogovoril lastnik licence za Mistra Slovenije ter me povabil v njegovo modno agencijo. Nisem bil pripravljen na to, priznam. Vendar sem se odločil probat, zakaj pa ne. Posnel sem par fotografij, oddelal par modnih revij in UŽIVAL. Zame je bilo vse novo, neznano in mogoče me je ravno zaradi tega tako privlačilo. Želel sem si to početi.
Vse kar se je zgodilo za tem vam je itak že Google povedal :D Vendar brez skrbi, mistra, modelinga ter Dollce&Gabbane se bom podrobneje dotaknil v prihodnjih objavah.

Da si ne boste mislili, da sem v življenju igral samo nogomet ter, da se zdaj sprehajam samo še po pistah, vam še zaupam, da ravno pišem diplomo na Fakulteti za šport. Poskušam maksimalno izkoristiti absolventa oz. po novem dodatno leto. S sošolci smo prav tako ustanovili športno društvo z imenom KinVital. Svoje vadeče smo pripravljali na Ljubljanski maraton, zdaj se pa selimo v notranje prostore, kjer bomo izvajali funkcionalno vadbo. Zaradi modelinga sicer nisem vselej prisoten na vadbah, vendar z veseljem odvodim KinExtrem, kadar lahko;)

Mislim, da bo za prvi post dovolj informacij o meni. Takoj naslednjič pa vam povem o čem bom vse pisal v blogu. Vse iz prve roke ;)