Izven cone udobja v pozitivno v prihodnost

Mineva že približno mesec in pol odkar sem se vrnil iz Milana.. Ko pogledam nazaj, nenormalno kako hitro je šlo mimo. Šele zdaj sem se začel zavedati, da se sploh ne spomnim, kdaj sem na zadnje toliko časa preživel doma. Doma pri starših v Ljutomeru. Prva dva tedna sem še imel nenormalno silo obiskati Ljubljano, potem pa sem nekako pozabil na to svojo Ljubljano. Zanimivo, kako hitro se človek prilagodi. Na začetku po prihodu iz Milana, sem ves čas jokal kako "bedno" je doma. Pa je kaj kmalu že postalo "čisto vredu". Zmanjšali so se mi stroški lepo, uredil sem si nek svoj ritem in zdaj že lahko rečem, da skoraj uživam doma :D 

Verjetno ste že slišali, da je v življenju potrebno stopiti izven "cone udobja". Da se boste bolje počutili, ko prestopite to "mejo". Ampak, zakaj bi človek to sploh naredil, če je pa tako fino tu kjer sem..? Kot sem zgoraj opisal..človek se zelo hitro navadi "vredu stanja". Pa smo s tem zadovoljni? Če te nekdo vpraša kako si, odgovoriš vredu, in greš naprej.. Verjetno niti ne pomisliš, da če bi kaj spremenil, bi lahko bilo bolje. Večini odgovarja biti v svoji rutini, ker se tako pač živi, iz dneva v dan.. 

Ste se kdaj stuširali zjutraj z ledeno mrzlo vodo? Mogoče se najde kdo, večina pa, če se že mora stuširati, naredi čimbolj toplo, da bo čim bolj prijetno. No pa poskusite enega jutra obrniti pipico čist na modro barvo. Malo stisnite zobe, napnite mišice in ko bo prvi šok mimo, sploh ne bo več tako grozno. Vam pa zagotavljam, da se boste počutili super po preživeti "šok terapiji"! Dan se bo začel sveže, razbujeno in pozitivno. Tako malo je potrebno.. Samo pipico obrneš v drugo stran in stopiš izven cone udobja.

Res je, potrebno je malo potrpeti, in ravno to je problem, zakaj nam je vsem tako prijetno na tej "varni strani cone". Vendar je tisti občutek, ko narediš nekaj, kar ti ni najbolj pri srcu, izjemen. Ponosen si nase, uspelo ti je! In prepričan sem, da nasmešek avtomatsko pride na obraz. In, če te zdaj kdo vpraša kako si, mu boš zagotovo odgovoril: odlično! 

Tudi jaz bi se lahko navadil "vredu stanja" zdaj, ko sem doma pri "mamici". Zagotovo mi nebi nič manjkalo, ampak prej ali slej bi se začel zavedati, da dnevi grejo, "jaz pa še vedno gledam to serijo, že tretjič po možnosti" (ne delam nič pametnega, to sem želel povedati;) ). Časa ne moreš zvrteti nazaj, da bi ga tokrat bolj izkoristil. Na koncu pogosto obžalujemo ta čas, ki je odletel mimo nas, mi pa nismo naredili nič.

Jaz za svojo lastno produktivnost, in s tem zadovoljstvo, skrbim s postavljanjem ciljev. Ti cilji ni nujno, da so veliki, življenjski. Lahko so tudi vsakodnevne obveze, ki jih je potrebno opraviti. Vsakič si napišem kar mora biti opravljeno in ko to uredim, sem zadovoljen. Počutim se vsekakor bolje kot "vredu":). Ko ti cilji zajemajo dejanja izven "cone udobja", še toliko bolje se počutim, ko je zadeva urejena in lahko naredim veliko kljukico zraven. Spet sem boljše volje. Tako malo je potrebno..

Tudi taki dnevi so dovoljeni ;)

Glede na to, da že dolgo nisem napisal nobene objave (razen vodenja dnevnika), mi je to bil današnji cilj. Z muko sem se vsedel za računalnik in seveda prej pregledal vse novice. Nisem vedel o čem bi pisal, odprl sem prazno stran, dal slušalke v uho, poiskal glasbo in začel.. 

Objava je napisana, nasmešek je na obrazu :) Ponosen sem nase, zadovoljen in če me danes kdo vpraša kako sem: Odlično! 

Naj bodo tudi vaši dnevi odlični, zaslužite si več, kot pa samo "vredu"! :)